Pismo dejanijskih duhovnikov o sv. Evharistiji

PISMO DEKANIJSKIH DUHOVNIKOV O SVETI EVHARISTIJI

Pridiga na 2. postno nedeljo 16. marec 2014

Dragi verniki,

v drugem berilu smo danes slišali v Pavlovem pismu Timoteju: »Ne sramuj se pričevanja o našem Gospodu!« Zato vaši dušni pastirji želimo danes govoriti o sveti evharistiji, da bi najprej pravilno razumeli njen pomen ter prejemali sadove zadnje večerje v največjo možno duhovno korist. S tem dekanijskim pismom vas želimo povabiti k lepemu, rednemu in pobožnemu prejemanju sv. obhajila. Spomini na lepe trenutke, ko ste prvič pristopili k svetemu obedu, naj v nas tenkočutno prebudijo željo, da bi postali Jezusovi učenci, ki se učinkovito posvečujejo z uživanjem Jezusovega telesa in krvi. Cerkev verjame, da je posvečena hostija resnično Jezusovo telo, čeprav skrito pod podobo kruha. Skrivnost je dostopna le tistim, ki verujejo in se zavedajo, da jih obhajilo globlje in močneje poveže s Kristusom.

Evharistija se obhaja v obliki obeda. Kruh in vino sta hrana. Njun namen je, da hranita človeško življenje. Pri evharistiji pa postaneta duhovna, nadnaravna hrana, ki nas po Kristusu v Svetem Duhu združita z Bogom. Brez zaužitja te nadnaravne hrane je daritev nedokončana, ne doseže namena. V zgodovini Cerkev poznamo mnoge, ki so žrtvovali življenje, da bi lahko prišli do svete maše in do svetega obhajila. Zgledi naših bratov in sester, ki so vse žrtvovali za Kristusa naj nas spodbuja, da si bomo tudi sami prizadevali, da bi si bogato postregli s te dobro obložene.

Sveta maša je skupno slavje katoličanov, ki se zbiramo, da slavimo Gospodovo smrt in njegovo vstajenje ter s tem slavimo Boga. Zato je smiselno, da se tudi dejansko vsi verniki, ki se udeležimo tega slavja, udeležimo tudi obeda. Obed utrjuje skupnost z Bogom in med seboj. Kako nesmiselno bi bilo, da bi redno hodili k sv. maši, prisostvovali Jezusovi daritvi, morda celo darovali za svete maše, vendar nikoli ne bi pristopali k obhajilu. Kako pomembno je prejemati obhajilo razodeva cerkvena zapoved, ki predpisuje obhajilo vsaj v velikonočnem času. Naši predniki so to zapoved jemali zelo resno. Zato poznamo še danes opazno navado, da se za velike praznike: velika noč, božič, vsi sveti, Marijino vnebovzetje in žegnanja, poveča število obhajil. Ne le zato, ker tedaj pride mnogo več ljudi k sv. maši, temveč zato, ker se mnogi zavedajo, da so to posebni časi milosti, ko je prav in dobro, da prejmejo sv. obhajilo. Skladno s to lepo navado, se poveča tudi prejem zakramenta svete spovedi. Vendar navada ne sme izvotliti vsebine. Obhajilo pomeni vedno bolj biti eno s Kristusom, da bi postali verodostojni kristjani.

Pojavljata pa se dve malomarnosti. O eni smo že govorili: to je prejemanje svetega obhajila iz navade. Izpostavili bi dve drži: prejemanje brez vere v Jezusovo resnično navzočnost pod podobo kruha in prejemanje v duhovnem stanju, ki ne vključuje zakramenta svete spovedi. Malomarno prejemanje svetega obhajila je v zadnjem času postala prava množična bolezen. O tej razvadi govorimo tedaj, ko pristopajo k obhajilu taki, ki ne verjamejo v Jezusovo resnično navzočnost pod podobo kruha.

Prav tako velja za tiste, ki ne živijo v skladu z Božjo voljo; na poseben način spadajo sem tisti, ki se nočejo cerkveno poročiti kljub skupnim potomcem; pa tudi taki, ki zavestno in premišljeno ne hodijo redno ob nedeljah k sveti maši ali pa nočejo biti vsaj enkrat v letu pri spovedi, kakor vabi in predpisuje Cerkev v isti zapovedi, ki nas vabi k obhajilu. Da, nevredno in neverno prejemanje sv. obhajila je po krščanskem prepričanju greh.

V tem duhu vas opominjamo tudi na grešna nagnjenja, ki vodijo v smrtne grehe, s katerimi pa ni prav, da prejemamo sveto obhajilo. Smrtni greh je greh, ki ga človek naredi v važni stvari, premišljeno in prostovoljno. Za smrtni greh mora biti prisotno spoznanje o grehu in svobodna privolitev, da se stori zlo. Ponovimo smrtna grešna nagnjenja: napuh, pohlep, nečistost, jeza, požrešnost, zavist in lenoba. Papež Benedikt XVI. tem dodaja še naslednje: uničevanje in onesnaževanje okolja, prekomerno bogatenje, ki povzroča bedo in siromaštvo, pedofilija, splav, znanstveni poskusi na ljudeh, manipuliranje z genskimi zapisi, genetične spremembe ter uporaba in preprodaja drog. Vse našteto vsakega od nas, ki verujemo v Kristusa, loči od Kristusa in zahteva najprej sv. spoved, da smemo pristopiti k obhajilu. Poleg tega vas opozarjamo tudi na življenjske sloge, ki niso evangeljski: na rastočo nepoštenost in goljufije, skorajda neprepoznavno razliko med lažjo in resnico pa tudi pretirano nespoštljivo govorjenje o Cerkvi. Vabimo vas torej, da se v tem postnem času posebej pozorno in iskreno vprašamo kako pripravljeni pristopamo k sv. obhajilu in ali bi bilo pametno in dobro, da poživimo svojo vero in očistimo svojo pobožnost mlačnosti in stranpoti. Posebno opozarjamo na svete maše, ko imamo občutek, da že skoraj moramo k svetemu obhajilu: pri pogrebnih svetih mašah, birmah, prvih svetih obhajilih in podobno. Ne hodimo, če nismo z Bogom spravljeni. Naj sveto obhajilo in sveta spoved hodita z roko v roki.

Druga navada v odnosu do sv. obhajila, pa je nasprotna prvi. Nekateri ne pristopajo nikoli k sv. obhajilu. Morda so celo vsako nedeljo pri sv. maši, v posvečeni milosti, a kljub temu nikoli ne pristopajo k obhajilu. Za te velja Jezusova beseda: »Brez mene ne morete ničesar storiti«. Kdor lahko pristopi k obhajilu, pa tega ne stori, samega sebe oropa izvira vseh milosti, ki so potrebne za zveličanje. Brez Jezusa ne moremo resnično verovati, kar izpovedujemo. Obhajilo v nas prenese Kristusovo prisotnost in podarja njegovo odrešenjsko delo. Zato tudi te dušni pastirji vabimo, da bi obudili vero v Jezusa Kristusa, našega Boga in Odrešenika, ki je med nami v sveti evharistiji ter v moči te vere redno hodili k svetemu obhajilu. Kdor na prejema zakramentov, tudi ne more biti za botra pri krstu ali birmi.

V postnem času želimo s to pridigo povabiti vse vernike naše dekanije k lepemu, vrednemu in pogostemu prejemanju sv. obhajila. Prosimo pa tudi vas, da bi svoje prijatelje, sosede in sorodnike poučili kdaj smejo in kdaj ne smejo k obhajilu, ter povabili vsakega, ki more in verjame, da bi redno posluževal nebeške hrane. To je namreč edinstvena priložnost, da bi skupaj z Jezusom zaživeli kot priče njegove spremenitve, ne samo na gori, pač pa po naših cerkvah. Amen.

Vaši dušni pastirji