Kateheze papeža Frančiška
1. del: Uvod: varovati srce
Dragi bratje in sestre, dober dan!
Danes bi rad uvedel nov cikel katehez na temo grešnih nagnjenj in kreposti. Začnemo lahko na samem začetku Svetega pisma, kjer 1. Mojzesova knjiga s pripovedjo o prastarših predstavi dinamiko zla in skušnjave. Pomislimo na zemeljski raj. V idilični upodobitvi, ki jo predstavlja rajski vrt, se pojavi lik, ki postane simbol skušnjave: kača, lik, ki zapeljuje. Kača je zahrbtna žival: premika se počasi, plazi se po tleh in včasih sploh ne opazimo njene prisotnosti, je tiha, saj se dobro zlije s svojim okoljem in ravno zato je nevarna.
Ko se začne pogovarjati z Adamom in Evo, pokaže, da je tudi prefinjen govornik. Začne tako kot pri slabih govoricah, z zlonamernim vprašanjem. Pravi: »Ali je Bog res rekel, da ne smeta jesti z nobenega drevesa v vrtu?« (1 Mz 3,1) Stavek je napačen: Bog je moškemu in ženski dejansko ponudil vse sadove vrta, razen tistih z določenega drevesa: drevesa spoznanja dobrega in zla. Ta prepoved ne želi prepovedati človeku uporabe razuma, kot se je včasih napačno razlagalo, ampak je merilo modrosti.
Kot da bi rekel: spoznaj mejo, ne imej se za gospodarja vsega, kajti napuh je začetek vsega zla. In tako, pravi zgodba, Bog postavi prastarša za gospodarja in varuha stvarstva, vendar ju želi obvarovati pred domišljavostjo vsemogočnosti, pred tem, da bi se naredila za gospodarja dobrega in zla, kar je skušnjava. To je najnevarnejša past za človeško srce.
Kot vemo, se Adam in Eva nista zmogla upreti skušnjavi kače. Ideja o Bogu, ki ni ravno dober in ju hoče ohraniti v podrejenosti, se je prikradla v njune misli. In tako se je vse sesulo.
S temi pripovedmi nam Sveto pismo pojasni, da se zlo v človeku ne začne na hrupen način, ko se neko dejanje že izrazi. Zlo se začne že veliko prej, ko se človek pri njem zadržuje, ko ga goji v svoji domišljiji in mislih, na koncu pa se zaplete v njegovo laskanje. Uboj Abela se ni začel z vrženim kamnom, ampak z zamerami, ki jih je Kajn podlo gojil v sebi. Tudi v tem primeru Božja priporočila ne dosežejo ničesar.
Dragi bratje in sestre, s hudičem se ne pogovarja. Nikoli! Z njim se ne sme nikoli razpravljati. Jezus se ni nikoli pogovarjal s hudičem, ampak ga je nagnal. V puščavi sredi skušnjav ni odgovoril z dialogom. Preprosto je odgovoril z besedami Svetega pisma, z Božjo besedo. Bodite pozorni: hudič je zapeljivec. Nikoli se z njim pogovarjati, kajti on je bolj prebrisan od vseh nas.
Ko pride skušnjava, nikoli ne vstopajmo v pogovor. Zapreti vrata, zapreti okna, zapreti srce. Tako se zavarujemo pred tem zapeljevanjem, kajti hudič je prekanjen, je pameten. Jezusa je poskušal zapeljeti s svetopisemskimi besedami in se je predstavil kot veliki teolog. Bodite pazljivi. S hudičem se ne pogovarja in pri skušnjavah se ne smemo zadrževati. Ko pride skušnjava, zaprimo vrata, zaprimo srce.
Biti moramo varuhi svojega srca. Zato se ne pogovarjajmo s hudičem. To je priporočilo - varovati srce -, ki ga najdemo pri različnih svetnikih. Prositi moramo za milost, da se bomo naučili varovati srce. Znati varovati srce je modrost. Naj nam Gospod pomaga pri tem prizadevanju. Kdor varuje svoje srce, varuje zaklad. Bratje in sestre, učimo se varovati srce.
2. del: Duhovni boj
Prejšnjič smo naredili uvod v temo o grešnih nagnjenjih in vrlinah, kar v ospredje postavlja duhovni boj kristjanov. Duhovno življenje kristjana namreč ni mirno, linearno in brez izzivov. Nasprotno, krščansko življenje zahteva stalen boj, da bi ohranili vero in v sebi obogatili darove vere. Ni naključje, da je prvo maziljenje, ki ga vsak kristjan prejme pri zakramentu krsta - katehumensko maziljenje -, brez vonja in simbolično naznanja, da je življenje boj. Dejansko so v starih časih rokoborce pred tekmovanjem v celoti namazali z oljem, da bi okrepili mišice in tudi da bi se med bojem njihovo telo lažje izmuznilo nasprotnikovemu prijemu. Maziljenje katehumenov takoj jasno pokaže, da kristjanu boj ni prihranjen: tudi njegovo življenje, tako kot življenje vseh, se bo moralo spustivi v areno, kajti življenje pomeni zaporedje preizkušenj in skušnjav.
Znani rek, ki ga pripisujejo svetemu Antonu, prvemu velikemu očetu samostanskega življenja, se glasi takole: »Odstrani skušnjavo in nihče ne bo odrešen.« Svetniki niso ljudje, ki jim je bila skušnjava prihranjena, ampak ljudje, ki se dobro zavedajo, da se v življenju vedno znova pojavljajo zapeljevanja zla, ki ga je treba razkrinkati in zavrniti. Vsi mi imamo to izkušnjo, da se ti pojavi neka slaba misel, pojavi se ti želja, da bi nekaj storil ali pa slabo govoril o drugem. Vsi smo skušani in moramo se boriti, da ne bi padli v to skušnjavo. Če kdo med vami nima skušnjave, naj to pove, kajti šlo bi za zares izjemen primer. Vsi imamo skušnjave in vsi se moramo naučiti, kako se odzivati v teh situacijah.
Imamo veliko ljudi, ki se »samoodvezujejo«, mislijo, da so »v redu«. A nihče med nami ni v redu. Če se kdo tako počuti, sanja, kajti vsak med nami ima mnogo stvari, ki jih je treba popraviti, in zato mora biti pazljiv. Včasih se zgodi, da pri zakramentu sprave rečemo: »Ne spomnim se. Ne vem, če imam grehe.« To je pomanjkanje zavedanja o tem, kaj se dogaja v srcu. Vsi smo grešniki, vsi. Izprašati vest in pogledati vase, nam bo pomagalo. Sicer tvegamo, da bomo živeli v mraku, ker smo se navadili na temo in ne razlikujemo več dobrega od zla. Izak iz Niniv je dejal, da je v Cerkvi tisti, ki prizna svoje grehe in jih obžaluje, večji od tistega, ki oživi mrtvega. Vsi moramo prositi Boga za milost, da bi se prepoznali kot ubogi grešniki, ki potrebujejo spreobrnjenje, in v srcu ohranjati zaupanje, da noben greh ni prevelik za neskončno usmiljenje Boga Očeta. To je uvod v učenje, ki nam ga daje Jezus.
To vidimo že na prvih straneh evangelijev, predvsem ko nam pripovedujejo o Mesijevem krstu v vodah reke Jordan. V tem prizoru je nekaj motečega: zakaj se Jezus podredi takšnemu obredu očiščevanja? On je Bog, je popoln. Katerega greha se mora Jezus kdaj pokesati? Nobenega! Celo Krstnik je ogorčen do te mere, da besedilo pravi: »Janez ga je hotel odvrniti od tega in je rekel: “Jaz bi se ti moral dati krstiti, pa ti hodiš k meni.“ (Mt 3,15).« Toda Jezus je povsem drugačen Mesija, kot ga je predstavil Janez in kot so si ga predstavljali ljudje: ne uteleša srditega Boga in ne kliče k sodbi, ampak, nasprotno, stoji v vrsti z grešniki. Kako to? Da, Jezus nas spremlja, vse nas grešnike. On ni grešnik, a je med nami. In to je nekaj lepega. Jezus nas nikoli ne pusti samih, nikoli! Tega ne pozabimo. V težkih trenutkih, ko nam na grehih spodrsne, je Jezus ob nas in nam pomaga, da se dvignemo. To nam je v tolažbo. Te gotovosti ne smemo izgubiti. Jezus je ob nas in nam pomaga, nas varuje in po grehu nam pomaga, da vstanemo. Jezus nam vse odpusti. Prišel je, da bi nam odpustil in nas rešil. Edino, kar želi Jezus, je tvoje odprto srce. Nikoli ne pozabi odpustiti. Mi smo tisti, ki velikokrat izgubimo zmožnost, da bi prosili odpuščanje. Ponovno obudimo to sposobnost, da prosimo odpuščanje. Vsak med nami ima veliko stvari, za katere lahko prosi odpuščanje. Vsak naj v sebi razmisli in danes o tem pove Jezusu. Reči Jezusu: »Gospod, ne vem, če je res, a prepričan sem, da se ti ne oddaljiš od mene. Prepričan sem, da mi ti odpuščaš. Gospod, jaz sem grešnik, grešnica, a prosim te, ne oddalji se od mene.« To bi danes bila lepa molitev k Jezusu: »Gospod, ne oddalji se od mene.«
Takoj po krstu pa evangeliji pripovedujejo, da se Jezus umakne v puščavo, kjer ga preizkuša satan. Tudi tukaj se pojavi vprašanje: iz kakšnega razloga mora Božji Sin poznati skušnjavo? Tudi v tem primeru se Jezus pokaže solidaren z našo krhko človeško naravo in postane naš veliki zgled: skušnjave, ki jih prestane in premaga sredi pustega puščavskega kamenja, so prvi poduk, ki ga posreduje našemu življenju kot učencem. Izkusil je to, na kar se moramo vedno pripraviti tudi mi: življenje je sestavljeno iz izzivov, preizkušenj, razpotij, nasprotujočih si pogledov, skritih zapeljevanj, nasprotujočih si glasov. Nekateri glasovi so celo prepričljivi. Dejansko satan Jezusa skuša tako, da se zateče k besedam Svetega pisma. Potrebno je ohraniti notranjo jasnost, da bi izbrali pot, ki resnično vodi k sreči, in si nato prizadevati, da se na poti ne bi ustavili.
Ne pozabimo, da smo vedno razpeti med nasprotnimi skrajnostmi: ponos izziva ponižnost; sovraštvo nasprotuje ljubezni; žalost ovira resnično veselje Duha; otrdelost srca zavrača usmiljenje. Kristjani nenehno hodimo po teh gorskih grebenih. Zato je pomembno razmišljati o grešnih nagnjenjih in krepostih. To nam pomaga premagati nihilistično kulturo, v kateri meja med dobrim in zlim ostaja zabrisana, hkrati pa nas opominja, da lahko človek, za razliko od vseh drugih bitij, vedno preseže samega sebe, se odpre Bogu in hodi proti svetosti.
Duhovni boj nas torej vodi k temu, da si od blizu pogledamo tista grešna nagnjenja, ki nas vklepajo, in se z Božjo milostjo usmerimo k tistim krepostim, ki lahko v nas zacvetijo in v naše življenje prinesejo pomlad Duha.
3. del: Požrešnost
Na naši poti katehez o grešnih nagnjenjih in krepostih se bomo danes ustavili pri grešnem nagnjenju požrešnosti.
Kaj nam o tem pravi evangelij? Poglejmo Jezusa. Njegov prvi čudež na svatbi v Kani nam razkrije njegovo naklonjenost do človeških radosti. Poskrbi, da se zabava dobro konča ter ženinu in nevesti podari veliko količino odličnega vina. Jezus se med svojim celotnim javnim delovanjem pokaže kot prerok, ki je zelo drugačen od Janeza Krstnika: Janez je znan po svoji askezi - jedel je, kar ne našel v puščavi -, Jezus pa je Mesija, ki ga pogosto vidimo za mizo. Njegovo vedenje pri nekaterih povzroča pohujšanje, saj ni le dobrohoten do grešnikov, ampak z njimi celo jé. In s to gesto je pokazal, da je pripravljen biti v občestvu in bližini z vsemi.
Vendar je tu še nekaj drugega. Čeprav nam Jezusova drža do judovskih predpisov razkriva njegovo popolno podreditev Postavi, pa je do svojih učencev prizanesljiv. Ko jih zaloti pri prestopku, ker so bili lačni in so v soboto smukali klasje, jih opravičuje in spomni, da so tudi kralj David in njegovi tovariši kršili zapoved, ko so se znašli v stiski, in jedli posvečene hlebe (prim. Mr 2,23-26). Predvsem pa Jezus potrdi novo načelo: svatje se ne morejo postiti, ko je ženin med njimi. Postili se bodo, ko jim bo ženin vzet. Za Jezusa je vse relativno. Ko je on med nami, ne moremo žalovati. A v uri njegovega trpljenja, se postimo (prim. Mr 2,18-20). Jezus želi, da se veselimo, ko smo v njegovi družbi. A prav tako želi, da smo del njegovega trpljenja, ki je tudi trpljenje malih in ubogih.
Še en pomemben vidik. Jezus opusti razliko med čistimi in nečistimi jedmi, ki jo je vzpostavila judovska Postava. V resnici - uči Jezus - človeka ne omadežuje to, kar pride vanj od zunaj, ampak to, kar pride iz njegovega srca. »S tem je razglasil vse jedi za čiste« (Mr 7,19). Zato krščanstvo ne predvideva nečistih jedi. A pozorni moramo biti na notranjost: ne na hrano kot tako, ampak na naš odnos do nje.
Ta miren odnos, ki ga je Jezus vzpostavil do prehranjevanja, bi morali odkriti in ovrednotiti zlasti v družbah tako imenovanega blagostanja, kjer prihaja do mnogih neravnovesij in patologij. Ljudje jedo preveč ali premalo. Pogosto jedo v samoti. Širijo se motnje hranjenja: anoreksija, bulimija, debelost … Medicina in psihologija pa poskušata reševati ta slab odnos do hrane.
Gre za bolezni, pogosto zelo boleče, ki so večinoma povezane z mukami duha in duše. Prehrana je izraz nečesa notranjega: nagnjenosti k ravnovesju ali pa k čezmernosti; sposobnosti zahvaljevanja ali prevzetne avtonomije; empatije človeka, ki zna deliti kruh z ljudmi v stiski, ali egoizma nekoga, ki vse kopiči zase. Pomembno vprašanje je: povej mi, kako ješ, in ti povem, kakšno dušo imaš. V načinu, kako jemo, se kažejo naša notranjost, naše navade, naše psihične drže.
Puščavski očetje so grešno nagnjenje požrešnosti imenovali »gastrimargia«, kar lahko prevedemo »norost trebuha«. Požrešnost je grešno nagnjenje, ki se naveže na eno od naših življenjskih potreb, kot je prehranjevanje. Bodimo pozorni na to.
Če pogledamo z družbenega vidika, je požrešnost morda najnevarnejše grešno nagnjenje, ki ubija planet. Kajti greh nekoga, ki popusti pred kosom torte, na splošno gledano ne povzroči velike škode, a nenasitnost z dobrinami planeta, ki nas je popadla že pred kakim stoletjem, ogroža prihodnost vseh. Planili smo nad vse, da bi postali hišni gospodarji, medtem ko nam je vse bilo izročeno v varstvo, ne v izkoriščanje. To je torej velik greh, pobesnelost želodca: odrekli smo se imenu ljudje, da bi prevzeli neko drugo: »potrošniki«. Danes v družbenem življenju govorimo o potrošnikih. Niti se nismo zavedali, da nas je nekdo začel tako klicati. Ustvarjeni smo, da bi bili »evharistični« moški in ženske, ki se znajo zahvaljevati in so diskretni pri uporabi zemlje, namesto tega pa smo v nevarnosti, da se spremenimo v plenilce, in zdaj se zavedamo, da je ta oblika »požrešnosti« povzročila veliko slabega svetu. Prosimo Gospoda, naj nam pomaga na poti zmernosti in naj si različne oblike požrešnosti ne prisvojijo naših življenj.
se nadaljuje