Kraj leži ob sotočju rek Idrijce in Soče in ob umetnem jezeru za HE Doblar. Večini je ta kraj znan kot Most na Soči, toda to je šele od leta 1952. Prej se je ta kraj imenoval SVETA LUCIJA, po zavetnici Sv. Luciji, kateri je posvečena župnijska cerkev. Ker pa tistim, ko so začeli pisati zgodovino šele po letu 1945 ime Sveta Lucija ni bilo všeč, ker je to ime krščanske mučenke iz 3. stoletja, so ime kraja spremenili v Most na Soči in to je ostalo danes. Bogate arheološke najdbe uvrščajo Sveto Lucijo med najpomembnejše prazgodovinske naselbine v Sloveniji. V starejši železni dobi - med 8. in 4. stoletjem pred Kristusom je tu nastalo naselje, ki po izkopaninah sodeč ni bilo majhno. Ostaline nekdanjih kultur je sredi 19. stoletja prvi zbiral, hranil in o njih je pisal župnik Tomaž Rutar. Grobišča so sistematično začeli raziskovati ob koncu 19. stoletja. Tako je bilo do danes kontrolirano izkopanih okoli 7000 grobov. Med arheološkimi raziskavami Goriškega muzeja pa so pod vodstvom Draga Svoljška na desnem bregu reke Idrijce odkrili skoraj 40 stanovanjskih hiš in delavnic. Izmed teh si danes lahko ogledamo temelje starejše železnodobne hiše (5. st. pr. Kristusom) v krajevnem arheološkem muzeju v novi osnovni šoli. Ostaline rimskodobne hiše (3. st. po Kristusu) pa lahko vidimo v novem naselju.
Prva cerkev sv. Mavra je omenjena v papeški buli leta 1192 in je sedaj pokopališka. Zaradi naraščanja prebivalstva in želje, da bi se duhovnija osamosvojila, ker je spadala pod prafaro Volče so 1584 leta izročili čedajskemu kapitlju prošnjo, da bi na Mostu smeli zidati novo cerkev. Dovoljenje je bilo kmalu izdano (listina je v župnišču) in čez 6 let se je v njej že opravljalo bogoslužje. Posvečena je bila sv. Luciji, najbrž 1612 leta (vzidan kamen na zunanji strani pročelja s to letnico). Med prvo svetovno vojno, septembra 1915 je bila porušena vsa notranjost in nekaj stropa. Po vojni so obnovili najprej oltar, kor, klopi in orgle. Od leta 1927 je začel načrtovati obnovo akademski slikar Tone Kralj. Najprej je naslikal sv. Valentina (desni oltar), leta 1928 sliko Matere Božje (levi oltar), leta 1929 pa sv. Lucijo v glavnem oltarju. Generalne obnove in poslikavanja se je lotil čez 10 let. V jeseni 1939 je v prezbiteriju na stropu naslikal poveličanje sv. Lucije ob množici angelov. Nad stebri in loki po ladji je naslikal 12 apostolov, evangeliste in sveta brata Cirila in Metoda. Tedanjo italijansko oblast so motile slovenske barve trobojnice pri angelih in da ga ne bi izgnali, se je vpisal na arhitekturo v Benetkah in tam je 1940 na platno naslikal 8 slik iz življenja in mučeništva svete Lucije (sedaj so v prezbiteriju) in nato še 14 postaj križevega pota. Tudi kipi v cerkvi so po Kraljevih načrtih. Nad spovednico levo je Dobri pastir, nad spovednico desno pa Usmiljeni oče. V ladji na levi strani je še kip svete Ane z Marijo, na desni pa Srce Jezusovo. Pred smrtjo je predelal obhajilno mizo v nov mašni oltar, ambon in podstavek za velikonočno svečo z vstalim Križanim. Tudi slike so bile po smrti slikarja leta 1975 obnovljene.