1. del
Dela je veliko. Nikoli ne bo narejeno vse. Naj te vrstice pomagajo vsem, ki ste »vpreženi« v delo od jutra do večera, še ponoči!
V poletnih počitnicah sem očeta večkrat spremljal pri delu. Bil je pleskar. Naučil me je dobro zaščiti vse robove in površine, da bi lahko dobro prepleskala stene. Vendar ni šlo le za opravljeno delo. Šlo je za veliko več. Šlo je za to, da bodo stene, pobeljene v lepe, nežne odtenke oker in rumene, včasih toplo zelene barve, da bodo bel strop in vsi kotički objeli življenje nekih ljudi in bo nanje sijala svetloba. Šlo je za luč, ki je tiho prodirala ne le skozi okna v kuhinje in sobe, ampak za luč, ki se je naselila znotraj, v srce, in je kljub maloštevilnim besedam med nama sijala ven, skozi roke in gibe s čopičem, skozi skrbno izbiro apna in pazljivo mešanje barv. Oče se mi je pri tem delu zdel nekako svet. Ne le, da je znal. Preko njega se je razodeval Nekdo večji. Tako kot je Jezus rekel: »Moj Oče dela do zdaj in tudi jaz delam.« (Jn 5,17) … »ničesar ne delam sam od sebe, ampak govorim to, kar me je naučil Oče.« (Jn 8,28).
»Bom sam«
Ne gre le za delo, ki ga moraš opraviti. Gre za odnos. On računa nate. On te potrebuje. On si želi, da bi delala skupaj. Na začetku je bilo tako! Potem, ko je kača uspela prišepniti človeku laž, da mora delati sam, da mora vzeti, ker bo sicer ostal lačen, potem so se stvari spremenile. Zemlja ni več rodila kruha, ampak trnje in osat (1 Mz 3,18). Narava se je uprla, ker človek ni bil več vrtnar, ampak je postal ropar. Bolj se je večala njegova moč, bolj nasilen je postajal do stvarstva. In seveda: pozabil je, da je vse v začetku bilo zamišljeno kot dar. Da je bilo vse zaupano njegovi skrbi (1 Mz 2,15). Da, delo nas dela podobne Bogu: njemu, ki ustvarja, skrbi, dela vse ob svojem času (Prd 3,11). Ko pa smo hoteli postati kakor Bog - brez Boga (1 Mz 3,5), se je naše srce stisnilo vase in se je naš obraz spačil (1 Mz 4,6) . Naša roka ni več sprejemala, ampak jemala. Ni več božala, ampak grabila. Ni več dvigala in podpirala, ampak ubijala (1 Mz 4,8).
Ko delo ni več sodelovanje z Bogom, ampak postane nekaj, kar je izraz moje želje po moči, po obvladovanju, ko postane uveljavljanje moje (samo)volje, se začnejo težave. Pa naj gre za delodajalce ali delojemalce: za tiste, ki razpolagajo s stvarmi in trgom in tiste, ki so od njih odvisni. Ko delo postane samo še sredstvo vedno večjega dobička in izgubi dimenzijo Duha, se hitro zgodi izkoriščanje in suženjstvo – na Zahodu v pogosto v zelo lepih preoblekah.
2. del
Ko delo bremeni in ubija
Kdaj delo bremeni? Ko ga je preveč: ko se človek spremeni v stroj in ni več časa za odnose. Ko je storilnost prva in nas ne zanima človek. Nek uspešen podjetnik se je držal pravila: moji delavci morajo ob 15h domov, k družini, da bodo lahko živeli kakovostne odnose in drugi dan prišli v službo spočiti in motivirani. Gre samo za korist? Morda. Dejstvo pa je, da ko odnosi niso urejeni ali pa so skrhani, prav delo hitro postane beg od doma in družine. Težko mi je, ko vidim družinskega očeta, ki po službi zvečer še vedno sedi pred vaško gostilno. Kaj se bo moralo zgoditi, da se bo »zbudil« in se zavedel, kje je njegovo poslanstvo?
Hudič dela vse sam
Delo ubija, ko ga je preveč, še bolj pa, ko zavzame čas in moči, dragocene energije, ki jih potrebujemo za naše odnose. Ne smemo pozabiti, da so Izraelci obhajali soboto - dela prost dan - takrat, ko jih je Bog rešil sužnosti v Egiptu (2 Mz 20,11). Nedelja nas kristjane spomni, da smo odrešeni: da ni vse odvisno od nas. In ker delamo skupaj z Njim, ki dela vse ob svojem času, se lahko tudi usedemo in spočijemo v Njem! V Knjigi Razodetja (Raz 13,18) beremo o »številu zveri« - to so tri šestice - kajti hudič dela vse sam, on nikoli ne počiva, zanj ni »sedmega dne«.
Spočij se v Gospodu
Zato je na mestu vprašanje: Si dovolim počitek? Počitek v Gospodu, v Njem, ki me je osvobodil in odrešil… Si vzamem čas za tihe trenutke z Bogom?
Spočijem se ne v tem, da po deloholičnem tednu zbežim na potovanje ali si napolnim vikend z žurkami, ampak se spočijem v odnosih, kjer sem ljubljen, sprejet, dragocen.
3. del
Žulji na rokah Božjega Sina
Vedno znova me osupne, da je »Božji Sin s človeškimi rokami delal, s človeškim razumom razmišljal, s človeško voljo je deloval, s človeškim srcem je ljubil. Rojen iz device Marije je v resnici postal eden izmed nas, v vsem nam enak razen v grehu« (2. Vatikanski koncil, CS 22,2). Torej se od njega lahko učimo pravega odnosa do dela.
Si lahko predstavljamo Jezusa v delavnici z Jožefom, kako vzame v roke kos lesa, ga skrbo obteše, … sestavi, … tako kot bo z ljubeznijo opravil največje delo odrešenja, ko vzel na rame križ in bo nanj pribit … Si lahko predstavljamo Marijo, kako kuha, pometa, pere, živi ljubečo skrb do moža in sina. In vse to na skrivaj, v anonimnosti Nazareta, brez všečkov in aplavzov?
Ko živiš iz odnosa z Očetom, vse življenje postane molitev. Tudi delo. Vse postane bogoslužje in daritev. »Oltar najlepši je srca oltar,« zapiše naš Simon Gregorčič. Menihi so barbarske narode evangelizirali tako, da so jih učili obdelovati zemljo, izobrazili so jih in naučili živeti iz Daru. »Moli in delaj« je formula, ki jo hitro pospravimo v srednji vek. A je v njej skrita srčna modrost generacij kristjanov, ki so živeli iz odnosa z Bogom ljubeče odnose v družini in iz tega odnosa tudi delali. Prepričan sem, da lahko prav vera, ki je osebni odnos, sodobnega človeka, razbitega na tisoč dejavnosti in zadolžitev, vlog, spet sestavi in ga osredišči, da se bo zavedel svoje poklicanosti in mesta v stvarstvu.
Ne koliko, ampak kako delam
Ker ni glavno vprašanje kaj delam, koliko delam, ampak kako delam? Ko delam iz odnosa, v ljubezni in iz ljubezni - Božje in človeške - bo to delo ustvarjalno in bo širilo svetlobo, lepoto, luč. Ko delam sam, ker moram, ker se želim dokazati, da bi nekaj dobil - pohvalo, nagrado ali denar, bo delo bremenilo, izpilo moči in me peljalo proti tako pogosti izgorelosti. Ni glavno vprašnje, ali je vse dokončano. Glavno vprašanje je, ali sem naredil to, kar je bistveno: ali sem (tudi skozi delo) ljubil?
Bog, prehiti me!
V srednji šoli smo ob ponedeljkih pri prvi uri slovenščine molili. Profesor - duhovnik Branko Melink je uro skoraj vedno začel z bogoslužno molitvijo, ki jo je znal na pamet. Ta molitev je imela težo tudi zato, ker smo videli profesorja slovenščine tudi, kako tolče kamne z »macolo«: »O Bog, vir vsega dobrega, začni naša dejanja s svojim navdihovanjem in spremljaj jih s svojo pomočjo, da vsa svoja dela vselej s teboj začnemo in končamo. Po Kristusu, našem Gospodu. Amen.« Ne gre samo zato, kako začnem dan, kako začnem delo. Sem na začetku mojih dejanj, mojega dela jaz ali njegov navdih? Zato se molitev dobesedno glasi: prehiti moja dejanja s svojim navdihovanjem. Ko začnem iz sebe, brez njega, se hitro znajdem v slepi ulici. Kolikokrat zanemarim njegove navdihe in delam to, kar je po moji pameti, ne vidim in ne slišim navdihov Duha … Zato pogosto molim: Sveti Duh, prehiti me! Da ne bi delal v prazno, sam, brez tebe. Kakor pravi Psalm 90: »Naj se pokaže tvoje delo tvojim služabnikom … Delo naših rok utrdi nad nami, delo naših rok, utrdi ga!«
Delo tvojih rok v Njegovih rokah - evharistija
Zaključim s prizorom, ki ostaja v mojem srcu kot močan spomin.
Stojim pred oltarjem in delim sveto obhajilo. Naenkrat postanem pozoren za roke. Roke neke žene so hrapave in žuljave, veliko rok je podobnih. V njih je sled dela. Pečat zemlje in sonca in napora. V njih so zgodnja hladna jutra, ko je treba v štalo, vroči popoldnevi na senožeti, ožgani od sonca, v njih je mehkoba moke, z ljubeznijo zamesene v dišeč hleb. Te roke, ki božajo pramene las na glavicah vnukov in se sklenejo v molitev, se sedaj odprejo za Dar vseh darov: da bi v koščku kruha sprejele Njega, ki je dal sam sebe, da bi nahranil vse človeštvo.
Da. Delo naših rok, darovano v ljubezni, se v Svetem Duhu spremeni in postane Kristusovo Telo. Vse ponovno dobi smisel, ker postane dar. Kruh ima okus po Očetu in vino po Ljubezni Duha. Potopljeni v skrivnost Življenja Trojice postajamo eno z njim. In vse je novo: mi smo v njem bratje in On je v nas in doma bomo sedli za družinsko mizo in si pogledali v oči. V njih bomo videli odsev Sinove daritve. In ne bo težko umiti nog drugemu in ne obrisati solze in lepo se bo smejati z otroki. In jutri bom šel »na šiht«, ne sam, ampak z Njim. Ker vem zakaj: da bi skupaj z Njim delala »vse novo« (Raz 21). Kajti vse, česar se dotakne Ljubezen, postane za vedno zaznamovano, spremenjeno, pozlačeno z barvo nebeškega Jeruzalema!
(se nadaljuje)
Tomaž Kete