Apostolska spodbuda papeža Frančiška o vzgoji božjega ljudstva za polno sodelovanje pri bogoslužju. Objavljamo dragocene in pomembne misli o sveti evharistiji (maši), da bi kristjani polneje zajeemali iz izvira življenja!
1. del.
Jezusove besede, s katerimi se začne pripoved o zadnji večerji, kjer je apostole posvetil v mašnike in postavil zakrament svete evharistije so: »Srčno sem želel jesti z vami to pashalno večerjo, preden bom trpel« (Lk 22,15).
V tem dejanju zaslutimo vso globino ljubezni oseb Svete Trojice do nas. Jezus spodbudi Petra in Janeza, da pripravita vse, da bi mogli jesti pashalno večerjo. Ta spodbuda izraža Gospodovo željo, da vsak izmed nas pripravi svoj »dar« za dejavni učinek udeležbe pri »Gospodovi večerji«, to je: da daruje svoje življenje, svoje delo, vse odnose, misli, besede, dejanja,… v Gospodovo daritev. Tako lahko človek prejme Dar, ki ga neskončno presega. Nihče izmed nas si ga ne more zaslužiti, ampak smo povabljeni, da bi »jedli z Njim«. Še več: da bi trdno verovali, da je On Jagnje te pashalne večerje, da je On pashalna večerja,, da Njega »uživamo«.
Za vstop nanjo je potrebno samo svatovsko oblačilo vere, ki prihaja iz poslušanja Njegove Besede (prim. Rim, 10,17) in je »oprana v Jagnjetovi krvi« (prim. Raz 7,14). Veliko pred našim odgovorom na njegovo povabilo je Njegova želja po nas: morda se tega niti ne zavedamo, a vsakokrat, ko gremo k maši, je prvi razlog, ker nas privlači njegova želja po nas. Z naše strani je možni odgovor, da se predamo njegovi ljubezni, da se želimo pustiti, da nas pritegne. Gotovo si je pri zadnji večerji želel vsako naše obhajilo s Kristusovim Telesom in Krvjo. Zato je Cerkev kot svoj najdragocenejši zaklad vedno ohranila Jezusovo naročilo: »To delajte v moj spomin.«
2. del: Bogoslužje: kraj srečanja z Bogom
Krščanska vera je srečanje z živim in vstalim Kristusom, ali pa ni krščanska vera. Bogoslužje nam zagotavlja možnost takšnega srečanja. Biti moramo pri »zadnji večerji«, da lahko poslušamo Njegov glas, jemo Njegovo Telo in pijemo Njegovo Kri. Potrebujemo Njega. V evharistiji in v vseh zakramentih nam je zagotovljena možnost, da srečamo Gospoda Jezusa in da nas doseže moč njegove Vélike Noči. Odrešenjska moč Jezusove žrtve, vsake njegove besede in vsakega njegovega dejanja, pogleda, čustva, nas doseže v obhajanju zakramentov. Zato je vsakdo izmed nas katerakoli oseba iz evangelijev, ki se je srečala s Kristusom. Gospod Jezus, ki na križu žrtvovan več ne umrje, temveč s poveličanimi ranami živi na veke, kot molimo v hvalnici pri velikonočni maši, nam še naprej odpušča, nas ozdravlja, nas rešuje z močjo zakramentov. To je konkreten način, s katerim nas po poti učlovečenja ljubi; na ta način poteši tisto žejo po nas, ki jo je razodel na križu (Jn 19,28).
Naše prvo srečanje z Njegovim vstajenjem (Veliko Nočjo) je dogodek, ki zaznamuje življenje vseh nas, ki verujemo v Kristusa: to je naš krst. Naš krst je potopitev v Njegovo trpljenje, smrt, vstajenje in vnebohod. V moči prisotnosti in delovanju Svetega Duha nam je dana možnost, da umremo in vstanemo v Kristusu.
Način, na katerega se to zgodi, je ganljiv. Blagoslovna molitev nad krstno vodo nam razodeva, da je Bog ustvaril vodo ravno z ozirom na krst. To pomeni, da je Bog, ko je ustvarjal vodo, mislil na krst vsakogar izmed nas. Kot da bi jo hotel, potem ko jo je ustvaril, želel izpopolniti, da bi na koncu postala krstna voda. Zato jo je hotel napolniti z delovanjem svojega Duha, ki je lebdel nad njo (1 Mz 1,2), da bi že v začetku vsebovala posvečevalno moč; uporabil jo je za prenovo človeštva v vesoljnem potopu (prim. 1 Mz 6,19,29); gospodoval ji je, ko jo je ločil, da je odprl pot osvoboditve v Rdečem morju (2 Mz 14); posvetil jo je v Jordanu, ko je vanjo potopil meso Besede, prežeto z Duhom (Mt 3,13-17) . Končno jo je pomešal s krvjo svojega Sina, darom Duha, neločljivo združenega z darom življenja in smrti za nas darovanega Jagnjeta, in iz prebodene strani jo je izlil na nas (Jn 19,34). V to vodo smo bili potopljeni, da bi po njeni moči mogli biti vcepljeni v Kristusovo Telo in z Njim vstati v nesmrtno življenje (Rim 6,1-11).
3. del.
Ko je rimski vojak po Jezusovi smrti na križu s sulico prebodel Jezusovo stran, je iz spečega Kristusa privrel čudoviti zakrament celotne Cerkve. To dejstvo je povezano s stvarjenjem prvega človeka: Bog je dal Adamu globok spanec in iz njegove strani je vzel Evo, tako se je iz strani novega Adama - Kristusa, spečega v smrtnem snu, rodila nova Eva - Cerkev. In kot je prvi človek ob stvarjenju žene dejal: »To je končno kost iz mojih kosti in meso iz mojega mesa« (1 Mz 2,23), tako se v Kristusovem globokem spancu (smrti) na križu rojeva Cerkev, ki bo odslej končno Njegovo Telo, »kost Njegovih kosti in meso Njegovega mesa«.
Posledica tega je: ker smo verovali večni Besedi in se prerodili v krstni vodi, smo vsi krščeni postali »kost Njegovih kosti in meso Njegovega mesa«. Samo tako lahko tudi mi živimo polnost Božjega češčenja, ko smo zedinjeni z Očetom v smrti Njegovega Sina. In postanemo sinovi in hčere v Božjem Sinu. To je dar, ki smo ga prejeli. Zato je oseba, ki deluje v bogoslužju vedno in samo Kristus - Cerkev, Kristusovo mistično Telo. To življenjsko pomembno dejstvo nam pojasnjuje 2. Vatikanski koncil v konstituciji (odloku) o svetem bogoslužju. Več o tem prihodnjič.
4. del: Bogoslužje je protistrup duhovne posvetnosti
Papež govori o nevarni skušnjavi nas kristjanov in življenja Cerkve. Ta se kaže v duhovni posvetnosti. Gre za navidezno vernost in ljubezen do Cerkve, ko le trdimo, da smo kristjani, tega pa ne kažemo z življenjem. Iščemo le osebne koristi in celo razne časti, ki so dosegljive »vernim«. Prav to je glavni Jezusov očitek farizejem. Nevarnost je torej, da iščemo osebne koristi in ne tega, kar je Božja volja, ki se odraža v delovanju in učenju Jezusa Kristusa. Poudarek je le na tem, kako izgledamo nazunaj. Ta zunanji videz pogosto vara, ko se trudimo, da na zunaj izgledamo dobro in da smo »dobri« kristjani, v resnici pa smo daleč od Boga.
Iz tega izhaja zelo sebična miselnost, da človek misli in ravna tako, kot je njemu v zadovoljstvo in všeč ter mu prinaša določeno tolažbo. V bistvu pa je zaprt v lastno mišljenje in čustvovanje. In tudi glede vere v Boga izbira to, kar »mu paše« in se obnaša tako, kot sam presodi, da je prav.
Druga nevarnost pa je skušnjava moči, ko se »vernik« počuti vzvišenega nad druge, vse okoli sebe sodi in presoja in je všeč samemu sebi, ker izpolnjuje določene predpise, ali je neomajno zvest nekemu katoliškemu slogu iz preteklosti. Všeč je samemu sebi in zato meni, da lahko sodi vse okoli sebe. Zato namesto, da bi živel evangelij in s tem evangeliziral, porabi veliko časa in moči, da nadzira vse okoli sebe in po lastnih merilih presoja »pravovernost«. S takim ravnanjem ne kaže pravega zanimanja ne za Jezusa Kristusa, ne za ljudi.
Posledica tega je tudi v »razkazovanju« v bogoslužju, nauku in ugledu Cerkve. Na ta način se življenje Cerkve spreminja v »muzejski predmet«, ali pa »last posameznikov«. Po drugi strani pa se tako ravnanje kaže tudi v razkazovanju raznih dosežkov na družbenem in celo političnem področju in posledično v častihlepju. Skušnjava duhovne posvetnosti je tudi v tem, da človek prepričuje samega sebe, da je zelo dejaven na družbenem in cerkvenem področju, da je zelo aktiven na srečanjih, zborovanjih, sestankih, da tu troši svoje moči in je zato zagledan v vidne dosežke, načrtovanja, statistike in mu to daje občutek uspešnosti. Tako se zapira v skupine »izbrancev« in ne išče oddaljenih in neskončnih množic, ki so žejne Kristusa.
Vsi ti pojavi pomenijo zapiranje vase, stalno iskanje napak drugih in zasužnjenost zunanjemu videzu. Posledica tega je, da se ničesar ne nauči iz lastnih grehov in ni nikoli odprt za odpuščanje. Tu nikakor ne gre za življenje po Božji volji, ki je v tem, da bi vsak Božji otrok sprejemal evangelij življenja in ga živel v odnosu do zahtev današnjega časa, toda globoko povezan z učlovečenim, križanim in vstalim Kristusom.
Papež hoče opozoriti na nevarnosti in pokaže na dejstva. Predvsem pa spodbudi k »prejemanju zdravila« zoper omenjeno ravnanje in nevarnosti, ki je v bogoslužju.
5. del.
V prejšnjih oznanilih sem povzel papeževo opozarjanje na razne nevarnosti, oz. »strupe«, kot jih papež imenuje, ki »zastrupljajo« naše pravilno dojemanje in tudi pogled na pomen in vrednoto bogoslužja. Danes pa povzemam papeževo priporočanje »zdravil« za pravo vrednotenje bogoslužja.
Pri bogoslužju slavimo Gospoda, ne kot posamezniki, ampak kot občestvo Cerkve, torej celota vernikov, ki smo združeni v Kristusu. Bogoslužje se ne dogaja zgolj »zame«, bogoslužja se ne udeležujem in ga ne obhajam »jaz«; pri njem ne sodelujem »zase«; pri bogoslužju se ne odrešujem le »jaz«, ampak vse poteka v obhajanju celotnega občestva verujočih. Bogoslužje nas vodi skupaj. Kot občestvo, ki se »drži za roko«, nas vodi v skrivnost, ki jo razodeva Božja Beseda in zakramentalna znamenja in to ne tako kot bi določili mi, ampak Bog v svojem delovanju v občestvu in po občestvu.
Drugo zdravilo je naslednje: ne moremo odrešiti samih sebe, tega ni mogoče z lastnimi močmi, tehniko in trudom, ampak nas bogoslužno slavje očiščuje, ko nam podarja zastonjski dar Božjega odrešenja, ki ga sprejemamo v veri Vanj. Zato bogoslužje ni naša pridobitev, pač pa Božji dar za naše odrešenje. Zato nas začetek obhajanja bogoslužja spomni: »Kdo sem?«, vabi k priznanju in obžalovanju svoje grešnosti, ter da nam v pomoč pokličemo tiste, ki so že dosegli popolnost: blaženo Devico Marijo, vse angele in svetnike in svoje brate in sestre tu na zemlji, da z očiščenimi srci v znamenju Jezusove daritve na križu za nas, vstopimo v obhajanje najsvetejših skrivnosti. Zato je bogoslužje Gospodov velikonočni dar, ki prenovi naše življenje, če ga sprejmemo voljno ter z vero in zaupanjem.
Da pa bo »zdravilo« za pravo obhajanje bogoslužja učinkovito, je potrebno, da vsak dan znova odkrivamo lepoto občestvenega krščanskega praznovanja. V bogoslužju se zedinjamo s Kristusovim duhovništvom, ki nam je bilo razodeto in podarjeno v Njegovi Veliki Noči, danes pa je navzoče in dejavno preko znamenj, ki jih zaznavamo, kot so: voda, olje, kruh, vino, besede. Sveti Duh nas potaplja v Kristusovo velikonočno skrivnost in tako prenavlja vse naše življenje in nas dela vedno bolj podobne Kristusu.
Zato je potrebno skrbeti za lepoto bogoslužja. Pomemben je primeren prostor (cerkev), čas, geste, besede, predmeti, ki jih uporabljamo, oblačila, petje, glasba, drugi pripomočki, ki omogočajo lepo obhajanje bogoslužja, predvsem pa osebna notranja in zunanja urejenost, kar so pogoji za čimvečji sad bogoslužja.
6. del: Začudenje nad velikonočno skrivnostjo: bistveni del bogoslužnega dejanja
Rojstvo Boga, ki je zaradi nas in zaradi našega zveličanja postal človek in pa popolnost odrešenja, ki se je zgodila v velikonočni skrivnosti in jo obhajamo pri mašni daritvi, sta v najtesnejši povezavi. Celotno Božje delo odrešenja zbuja začudenje.
»Če bi manjkalo začudenje nad velikonočno skrivnostjo, ki se ponavzoča v konkretnosti zakramentalnih znamenj, bi bili lahko v resnici v nevarnosti, da ostanemo neprepustni za ocean milosti, ki preplavlja vsako obhajanje. Ne zadoščajo hvalevredni napori za večjo kakovost obhajanja in tudi ne klic k ponotranjenosti: tudi ta je v nevarnosti, da se skrči na prazno subjektivnost, če ne sprejme razodetja krščanske skrivnosti. Srečanje z Bogom ni sad individualnega notranjega iskanja Njega, ampak je podarjen dogodek: Boga lahko srečamo zaradi novega dejstva učlovečenja, ki v zadnji večerji doseže skrajnost želje, da bi Ga mi jedli. Kako bi se nam lahko zgodila nesreča, da bi se odtegnili čaru lepote tega daru?
Z besedo čudenje za velikonočno skrivnost nikakor ne mislim tega, kar se mi včasih zdi, da se želi izraziti z nejasnim izrazom »občutek skrivnosti«: včasih je med domnevnimi točkami obtožnice proti liturgični reformi tudi ta, da smo jo - pravijo - odpravili iz obhajanja. Začudenje, o katerem govorim, ni nekakšna zmedenost pred temno resničnostjo ali pred zagonetnim obredom, ampak je nasprotno čudenje nad dejstvom, da nam je bil Božji odrešenjski načrt razodet v Jezusovi veliki noči (prim. Ef 1,3-14), katere učinkovitost nas še naprej dosega v obhajanju »skrivnosti«, oziroma zakramentov. Res pa je, da ima polnost razodetja glede na našo človeško končnost presežek, ki nas presega in ki bo dosegel svojo polnost ob koncu časov, ko bo Gospod ponovno prišel. Če je začudenje pravo, ni nobene nevarnosti, da kljub bližini, ki jo je hotelo učlovečenje, ne bi zaznali drugačnosti Božje navzočnosti. Če bi reforma odpravila ta »občutek skrivnosti«, bi bila to prej kot točka obtožnice opomba o zaslugi. Lepota tako kot resnica vedno povzroča začudenje in kadar se nanašata na skrivnost Boga, vodita v češčenje.
Začudenje je bistveni del bogoslužnega dejanja, ker je drža tistega, ki ve, da se nahaja pred posebnostjo simboličnih dejanj; to je čudenje tistih, ki doživljajo moč simbola, ki ni v sklicevanju na nek abstraktni pojem, ampak v svoji konkretnosti vsebuje in izraža to, kar pomeni.«
7. del: Potrebnost resne in življenjske liturgične formacije
Temeljno vprašanje glede obhajanja bogoslužja je naslednje: kako ponovno pridobiti sposobnost za polno sprejemanje, razumevanje in življenje bogoslužnih dejanj? To je cilj prenove bogoslužja po 2. vatikanskem koncilu. Izziv je zelo zahteven, ker je sodobni človek - ne v vseh kulturah na enak način - izgubil sposobnost za soočanje z simboličnim delovanjem, ki je bistvena značilnost bogoslužnega dejanja.
Postmodernost - v kateri se človeku počuti še bolj izgubljenega, brez kakršnih koli opornih točk, brez vrednot, ker je postal ravnodušen, sirota v vsem, v razdrobljenosti, v kateri se obzorje smisla zdi nemogoče - obremeni še težka dediščina, ki nam jo je zapustilo prejšnje obdobje. Ta se kaže v vse večjem individualizmu (človek gleda le nase in na svoje koristi in sam lahko reši še tako zapletena življenjska vprašanja ter zavrača drugega in sodelovanje z njim) in subjektivizem (ko človek presoja vsa dogajanja glede na svoj, osebni nazor in išče rešitve, kot je sam v sebi prepričan, da so pravilne; sam sebi postavlja tudi moralne norme). V duhovnem smislu pa sodobni človek teži k abstraktnemu spiritualizmu (duhovnost, ki ne zaupa v Boga, ampak veruje v zgolj neke nadnaravne sile, ki vplivajo na človekovega duha in zadovoljijo njegove trenutne potrebe, ki jih ima v svoji duhovnosti, kar pa je zelo nevarno, saj ga to hitro vodi v okultizem in magijo). Vse navedeno nasprotuje sami naravi človeka. Bog in samo Bog mu je podaril duha, ki je v samem sebi sposoben simboličnih dejanj in razumevanja.
Prav s stvarnostjo modernizma se je želela soočiti Cerkev, zbrana na 2. vatikanskem koncilu (1962-1965), ko je ponovno potrdila, da se zaveda, da je zakrament Kristusa, »luč narodov«, ko verno poslušajo Božjo besedo in je kot svoje priznala veselje in upanje današnjih ljudi. Velike koncilske konstitucije (odloki) so neločljive in vse se začenja in končuje z bogoslužjem.
Ob zaključku 2. zasedanja II. vatikanskega koncila (4. decembra 1963) se je sv. Papež Pavel VI. izrazil takole: »… Naš duh se raduje v iskrenem veselju. Ugotavljamo, da je bil med koncilom spoštovan pravi red vrednot in dolžnosti: na ta način smo priznali, da mora biti častno mesto pridržano za Boga; da je sveto bogoslužje prvoten vir tiste božanske izmenjave, v kateri se nam posreduje Božje življenje, je prva šola našega duha, je prvi dar, ki ga moramo dati krščanskemu ljudstvu, združenemu z nami v veri in v vztrajnosti za molitev; končno, prvo povabilo človeštvu, naj svoj nemi jezik razveže v svete in iskrene molitve in naj začuti tisto neizrekljivo obnovitveno moč duha, ki je neločljivo povezana s petjem hvalnic Bogu skupaj z nami in z upanjem ljudi, po Kristusu in v Svetem Duhu.«
Zato je bogoslužje »vrhunec, h kateremu teži delovanje Cerkve, in hkrati vir, iz katerega izvira vsa njena moč.« (Konstitucija o svetem bogoslužju 2. vatikanskega cerkvenega zbora, 10)
Zastavlja se nam vprašanje, kako naj rastemo v sposobnosti, da bi v polnosti živeli bogoslužno dejanje? Kako naj se še naprej čudimo temu, kar se v obhajanju zgodi pred našimi očmi? Potrebujemo resno in življenjsko oblikovanje za globlje in pravo dojemanje bogoslužja.
Potrebno je, da se vrnemo v dvorano zadnje večerje v Jeruzalem: v binkoštnem jutru se je rodila Cerkev, začetna celica novega človeštva. Samo skupnost moških in žensk, ki živijo v medsebojni spravi in edinosti, ker jim je bilo odpuščeno; ki živijo, ker je On živ; ki so resnični, ker v njih prebiva Duh resnice, lahko premaga vsako sebičnost, zazrtost v lastno duhovno pot in mišljenje, da lahko posameznik živi svojo lastno duhovnost in se lahko sam odreši.
Skupnost, ki je prerojena v Svetem Duhu, lahko lomi Kruh v gotovosti, da je Gospod živ, vstal od mrtvih, navzoč v svoji besedi, s svojimi kretnjami, z daritvijo njegovega Telesa in njegove Krvi. Od tega trenutka obhajanje postane privilegiran, ne pa edini prostor srečanja z Njim. Mi vemo, da samo po milosti tega srečanja človek postane v polnosti človek. Samo Cerkev, ki jo poraja in prenavlja Sveti Duh, lahko pojmuje človeka kot osebo, odprto za poln odnos z Bogom, s stvarstvom in z brati.
Tu se postavi odločilno vprašanje vzgoje in oblikovanja za pravo dojemanje bogoslužja. Romano Guardini pravi: »Tako je začrtana tudi naša prva praktična naloga: podprti z notranjo preobrazbo našega časa, se moramo znova naučiti soočiti se z odnosom vere kot ljudje v polnem pomenu.« To omogoča bogoslužje, za to se moramo vzgajati. R. Guardini tudi brez oklevanja zatrdi, da brez bogoslužne formacije »reforme obreda in reforme besedil ne pomagajo kaj prida.«
Tu lahko ločimo dva vidika: oblikovanje za bogoslužje in oblikovanje iz bogoslužja. Prva je v službi druge, ki je bistvena. To znanje je treba na dostopen način širiti zunaj zgolj teološkega področja, da bo vsak vernik rastel v poznavanju teološkega pomena liturgije - gre za odločilno in temeljno vprašanje vsakega liturgičnega znanja in prakse - kakor tudi razvoja krščanskega obhajanja, v usposabljanju za razumevanje evholoških besedil, to je tistih besedil in molitev, ki jih moli duhovnik, pa tudi razumevanje pomena določenih obrednih dejanj za človekovo odrešenje.
Mislim na običajnost naših shajanj, ko se zberemo, da bi obhajali evharistijo na Gospodov dan, nedeljo za nedeljo, veliko noč za veliko nočjo, v posebnih trenutkih življenja posameznikov in skupnosti, v različnih življenjskih obdobjih: posvečeni služabniki vršijo pastoralno dejanje prvenstvenega pomena, ko primejo krščene vernike za roko, da bi jih peljali v ponavljano izkustvo Velike Noči. Vedno se spominjajmo, da je subjekt obhajanja Cerkev, Kristusovo telo, ne samo duhovnik. Jasno je, da morajo duhovniki, ki predsedujejo zboru, da bi mogli voditi brate in sestre, poznati pot, tako da so jo preučili na zemljevidu teološke znanosti in ker so v praksi hodili po njej v izkustvu žive vere, hranjene z molitvijo, nikakor pa ne zgolj kot obveznost, ki jo je treba izpolniti. Ob dnevu posvečenja vsak duhovnik sliši škofa, ki mu reče: »Zavedaj se, kar delaš, posnemaj, ker opravljaš in živi po skrivnosti Gospodovega križa.«
8. del: Resna in življenjska liturgična formacija
Za vse krščene liturgična vzgoja v tem njenem prvem pomenu ni nekaj, kar bi si lahko mislili, da jo osvojimo enkrat za vselej: ker dar skrivnosti, ki jo obhajamo, presega našo možnost spoznanja, mora ta zavzetost vsekakor spremljati trajno formacijo (oblikovanje) vsakogar, s ponižnostjo malih, ki odpira za začudenje.
Poleg oblikovanja je potrebno doživljanje obhajanja slavja, ki ni vzorno samo z obrednega vidika, ampak je tudi pristno, življenjsko, ki omogoči živeti tisto resnično občestvo z Bogom, h kateremu mora težiti tudi teološko znanje. Samo delovanje Duha lahko izpopolni naše spoznanje skrivnosti Boga, ki ni vprašanje umskega razumevanja, temveč odnosa, ki zadeva življenje. Tega si morajo privzgojiti in pridobiti najprej posvečeni služabniki, da spremljati občestvo na isti poti spoznavanja skrivnosti Boga, ki je skrivnost ljubezni.
Ta zadnji premislek nas vodi k razmišljanju o drugem pomenu, s katerim lahko razumemo izraz »liturgična vzgoja«. Mislim na to, da se vsak, glede na svojo poklicanost, oblikuje s sodelovanjem pri bogoslužnem obhajanju. Tudi študijsko znanje, ki sem ga pravkar omenil, mora biti funkcionalno za uresničevanje vzgojnega delovanja liturgije v vsakem verujočem v Kristusa, da ne bi postalo racionalizem.
Iz povedanega o naravi bogoslužja je očitno, da spoznanje Kristusove skrivnosti, ki je odločilno vprašanje za naše življenje, ni v miselni asimilaciji (prevzemu) neke ideje, ampak v stvarni bivanjski vpletenosti z njegovo osebo. V tem smislu je bogoslužje hvalnica, zahvala za Veliko Noč Sina, čigar odrešenjska moč dosega naše življenje. Obhajanje zadeva resničnost naše poslušnosti delovanju Svetega Duha, ki v njem deluje, dokler v nas ne bo izoblikovan Kristus (prim. Gal 4,19). Polnost naše vzgoje je oblikovanje v in po Kristusu. Ponavljam: ne gre za miselni, abstraktni proces, ampak zato, da postanemo On. To je namen, za katerega je bil dan Sveti Duh, čigar delovanje je vedno in samo to, da oblikuje Kristusovo telo. Tako je z evharističnim kruhom, tako je z vsakim krščenim, ki je poklican, da vedno bolj postane to, kar je prejel v dar pri krstu, to je, da je ud Kristusovega telesa. Leon Veliki piše: »Naša udeležba pri Kristusovem telesu in krvi se ne steguje za ničemer drugim, kot da postanemo to, kar jemo.(Leon Veliki, Sermo XII: De Passione III, 7)
Naša bivanjska vključenost se dogaja po zakramentalni poti. Bogoslužje je sestavljeno iz stvari, ki so ravno nasprotne duhovnim abstrakcijam: kruh, vino, olje, voda, dišave, ogenj, pepel, kamen, blago, barve, telo, besede, zvoki, tišina, kretnje, prostor, gibanje, dejanje, red, čas, svetloba. Vse stvarstvo je izraz Božje ljubezni: odkar se je ta ljubezen v polnosti razodela na Jezusovem križu, k sebi priteguje vse stvarstvo. Vse stvarstvo privzeto, da bi bilo postavljeno v službo srečanja z učlovečeno, križano, mrtvo, vstalo in k Očetu dvignjeno Besedo. Tako kot poje molitev nad vodo za krstni kamen, pa tudi tista nad oljem za sveto krizmo in besede pripravljanja kruha in vina, sadov zemlje in dela človeških rok.
9. del: Brati simbole, da bi iz njih živeli
Samo delovanje Svetega Duha torej lahko izpopolni naše spoznanje skrivnosti Boga, ki ni vprašanje umskega razumevanja, temveč odnosa, ki zadeva življenje.
Pod vodstvom in navdihi Svetega Duha se vsak, glede na svojo poklicanost, oblikuje s sodelovanjem pri bogoslužnem obhajanju. Tudi poglabljanje znanja mora biti spodbuda za uresničevanje vzgojnega delovanja liturgije v vsakem verujočem v Kristusa, da ne bi obhajanje liturgije postalo le razumsko.
Naša bivanjska vključenost v Božje učlovečenje, se dogaja po zakramentalni poti. Bogoslužje je sestavljeno iz stvari, ki so ravno nasprotne duhovnim abstrakcijam: kruh, vino, olje, voda, dišave, ogenj, pepel, kamen, blago, barve, telo, besede, zvoki, tišina, kretnje, prostor, gibanje, dejanje, red, čas, svetloba. Vse stvarstvo je izraz Božje ljubezni: odkar se je ta ljubezen v polnosti razodela na Jezusovem križu, k sebi priteguje vse stvarstvo. Vse stvarstvo je privzeto, da bi bilo postavljeno v službo srečanja z učlovečeno, križano, mrtvo, vstalo in k Očetu dvignjeno Besedo. Tako kot poje molitev nad vodo za krstni kamen, pa tudi tista nad oljem za sveto krizmo in besede pripravljanja kruha in vina, sadov zemlje in dela človeških rok.
Bogoslužje ne slavi Boga zato, ker bi mi lahko nekaj dodali lepoti nedostopne luči, v kateri prebiva (prim. 1 Tim 6,16) ali popolnosti angelskega petja, ki večno odmeva v nebeških bivališčih. Bogoslužje slavi Boga, ker nam omogoča, da tukaj, na zemlji, vidimo Boga v obhajanju skrivnosti in ko ga vidimo, zaživimo iz Njegove Velike Noči. Mi, ki smo bili mrtvi zaradi prestopkov in smo zaživeli s Kristusom (prim. Ef 2,5), smo Božja slava. Sveti Irenej nas tega spominja: »Božja slava je živi človek in človekovo življenje je v gledanju Boga: če že Božje razodetje po stvarstvu daje življenje vsem bitjem, ki živijo na zemlji, koliko bolj je razodetje Očeta po Besedi vzrok življenja za tiste, ki vidijo Boga!«
R. Guardini piše: »S tem je orisana prva naloga dela za liturgično vzgojo: človek mora ponovno postati sposoben simbolov.« Ta obveznost zadeva vse, posvečene služabnike in vernike. Naloga ni lahka, saj je sodobni človek postal nepismen, ne zna več brati simbolov, skoraj ne sluti, da sploh obstajajo. To se dogaja tudi s simbolom našega telesa. Je simbol, ker je intimna združitev duše in telesa, vidnost duhovne duše v redu telesnega in v tem je človekova enkratnost, posebnost osebe, ki je ni moč zvesti na katero koli drugo obliko živega bitja. Nimamo več pogleda sv. Frančiška, ki je gledal sonce - imenoval ga je brat, ker ga je tako čutil. Zaradi izgube sposobnosti za razumevanje simbolične vrednosti telesa in vsake ustvarjenine je simbolna govorica bogoslužja za sodobnega človeka skoraj nedostopna. Vendar pa ne gre za to, da bi se odpovedali temu jeziku: ne moremo se mu odpovedati, ker je to tisto, kar je izbrala Presveta Trojica, da nas je dosegla v mesu Besede. Nasprotno, gre za ponovno pridobitev sposobnosti za postavljanje in razumevanje bogoslužnih simbolov.
Vprašanje, ki si ga postavljamo je torej, kako naj spet postanemo sposobni »branja« simbolov? Kako priti do tega, da jih bomo znali brati, da bi jih mogli živeti? Dobro vemo, da je obhajanje zakramentov - po Božji milosti - učinkovito samo v sebi (ex opere operato), vendar to ne zagotavlja polne vključenosti ljudi brez ustreznega načina soočanja z jezikom obhajanja. Simbolično branje ni stvar umskega znanja, pridobivanja pojmov, ampak je življenjska izkušnja.
Vendar to ne zagotavlja, da smo ljudje tudi z vsem srcem vključeni, če se v veri ne trudimo, da bi dojemali, kaj se dogaja ko obhajamo zakramente. In kako naj bomo mi udeleženi pri obhajanju, da nam bodo čimbolj koristili. Učinkovitost zakramentov v nas samih je pogojena z globino naše vere in z življenjsko izkušnjo.
Papež pravi, da si moramo najprej povrniti zaupanje v stvarstvo. Namreč že stvari, s katerimi so »narejeni« zakramenti, prihajajo od Boga, naravnane so Nanj in On jih je privzel, zlasti z učlovečenjem, da bi postale orodja odrešenja, nosilci Duha, kanali milosti. Če so ustvarjene stvari nepogrešljiv del zakramentalnega delovanja, ki uresničuje naše odrešenje, se moramo nanje pripraviti z novim, ne površnim, ampak spoštljivim in hvaležnim pogledom. Že od vsega začetka vsebujejo zametek posvečujoče milosti zakramentov.
10. del: Kretnje, ki govorijo o skrivnosti odrešenja
Drugo odločilno vprašanje - še vedno razmišljamo, kako nas bogoslužje oblikuje - je potrebna izobrazba, da bi mogli pridobiti notranjo držo, ki nam omogoči, da postavljamo in razumemo bogoslužne simbole. Preprosto bom to povedal. Mislim na starše in še bolj na stare starše, pa tudi na naše duhovnike in katehiste. Mnogi izmed nas smo spoznali moč bogoslužnih kretenj - kot na primer znamenje križa, klečanje, obrazci naše vere - ravno od njih. Morda se tega živo ne spominjamo, vendar si zlahka prestavljamo kretnjo večje roke, ki prime majhno roko otroka in jo počasi spremlja, ko prvič zariše znamenje našega odrešenja. Gib spremljajo besede, tudi te počasne, skoraj kot bi se želele polastiti vsakega trenutka te geste, celega telesa: »V imenu Očeta … in Sina … in Svetega Duha … Amen.« Da bi potem izpustili otrokovo roko in ga gledali, pripravljeni mu priskočiti na pomoč, kako sam ponavlja gesto, ki mu je bila izročena, kot obleko, ki bo rasla z njim in ga oblačila tako, kakor zna samo Sveti Duh. Od tega trenutka ta gesta, njena simbolična moč, pripada nam ali, bolje rečeno, mi pripadamo tej gesti, daje nam obliko, oblikuje nas. Ni potrebno veliko govorov, ni treba razumeti vsega o tej gesti: biti moramo majhni (ponižni, preprosti), ko jo izročamo in ko jo prejemamo. Ostalo je delo Duha. Na ta način smo bili uvedeni v simbolični jezik. Ne moremo si dovoliti, da nas oropajo tega bogastva. Ko bomo odraščali, bomo morda imeli več sredstev za razumevanje, vendar vedno pod pogojem, da ostanemo majhni.
Način za ohranjanje in za rast v življenjskem razumevanju bogoslužnih simbolov je gotovo skrb za umetnost obhajanja. Tudi ta izraz je predmet različnih razlag. Jasen postane, če ga razumemo glede na teološki pomen bogoslužja. Obred obhajanja bogoslužja je sam na sebi pravilo. Pravilo pa ni nikoli namenjeno samo sebi, temveč je vedno v službi višje resničnosti, ki jo želi varovati.
Izpolnjevanje pravila obhajanja zahteva različna znanja. Najprej razumevanje dinamike, ki opisuje bogoslužje. Trenutek slavilnega de-janja je prostor, v katerem se skozi spominjanje ponavzoča velikonočna skrivnost, da bi jo krščeni v moči svoje udeležbe lahko izkusili v svojem življenju: brez tega razumevanja zlahka zapademo v pozunanjenost (bolj ali manj prefinjeno) in v zgolj neko obredje.
Potem moramo vedeti, kako Sveti Duh deluje v vsakem obhajanju: umetnost obhajanja mora biti v sozvočju z delovanjem Duha. Samo tako vanj ne bo nihče vnašal tisto, kar njemu ustreza, ali ga prilagajal po svojem okusu, prav tako pa ga tudi ne bo spreminjal zaradi različnosti kulturnih navad okolja, v katerem se bogoslužje dogaja.
Končno je potrebno poznati dinamiko simbolnega jezika, njegovo poseb-nost, njegovo učinkovitost.
Iz teh kratkih pojasnil je očitno, da umetnosti obhajanja ne moremo improvizirati. Kot vsaka umetnost zahteva redno izvajanje. Nekemu obrtniku zadošča tehnika; umetnik poleg tehničnega znanja ne more brez navdiha, ki je pozitivna oblika posesti: pravi umetnik ne poseduje umetnosti, ona poseduje njega. Umetnosti obhajanja se ne naučimo, ker obiskujemo tečaj javnega nastopanja ali tehnik prepričljive komunikacije. Vsak pripomoček ali dodatek k bogoslužju je lahko koristen, vendar mora biti vedno podrejen naravi bogoslužja in delovanju Duha. Potrebna je marljiva predanost obhajanju, ko pustimo, da nam obhajanje samo posreduje svojo umetnost. R. Guardini piše: »Zavedati se moramo, kako globoko smo še zakoreninjeni v individualizem in subjektivizem, kako smo se odvadili na klic veličine in kako majhna je mera našega verskega življenja. Prebuditi se mora čut za veliki slog molitve, hotenje, da tudi vanjo vključimo svoje bivanje. Pot do tega cilja pa je disciplina, odpoved nežni senti-mentalnosti; resno delo, opravljeno v poslušnosti Cerkvi, v odnosu do našega bitja in do našega verskega obnašanja.« Tako se učimo umetnosti obhajanja.
11. del: V bogoslužju smo eno telo, en zbor
Govorjenje o tej temi nas navede na misel, da to zadeva samo posvečene služabnike, ki opravljajo službo pred-sedovanja bogoslužju. V resnici je to drža, ki so jo poklicani živeti vsi krščeni. Mislim na vse geste in besede, ki pripadajo zboru: zbiranje, stopanje v procesiji, sedenje, stoja, klečanje, petje, molčanje, pritrje-vanje, gledanje, poslušanje.
Veliko je načinov, na katere zbor enodušno (Neh 8,1) sodeluje pri obhajanju. Ko vsi skupaj izvajajo isto kretnjo, vsi skupaj govorijo z istim glasom, to prenaša na posameznika moč celotnega zbora. Gre za poenotenje, ki ne samo ne ubija, ampak, nasprotno, vzgaja posamezne vernike, da pristne enkratnosti svoje osebnosti ne odkrivajo v individualističnih držah, ampak v zavedanju, da smo vsi eno telo. Gre za kretnje in besede, ki vnašajo red v naš notranji svet, da živimo čustva, drže in obnašanje. Niso izražanje nekega ideala, pri katerem bi se morali navdihovati, ampak so dejanje, ki vključuje telo v njegovi celovitosti, se pravi v njegovi enotnosti duše in telesa.
Tišina
Med obrednimi gestami, ki pripadajo celotnemu zboru, ima tišina absolutno pomembno mesto. Rubrike jo večkrat izrečno predpisujejo: celotno evharistično slavje je potopljeno v tišino. Zato je potrebno dati možnosti za nekaj trenutkov tišine in zbranosti pred začetkom bogoslužja: Prav tako pa ima tišina pomembno vlogo tudi vsak trenutek njegovega obrednega odvijanja. Prisotna je namreč v kesanju; po povabilu k molitvi; v besednem bogoslužju (pred berili, med berili in po homiliji); v evharistični molitvi; po obhajilu.
Ne gre za zatočišče, v katerega bi se lahko skrili za nekakšno intimistično osamo, skoraj kot da trpimo obrednost kot bi bila raztresenost: takšna tišina bi bila v navzkrižju s samim bistvom obhajanja. Bogoslužna tišina je veliko več: je simbol prisotnosti in delovanja Svetega Duha, ki oživlja vse slavilno delovanje in zaradi tega pogosto predstavlja vrhunec nekega obrednega zaporedja. Prav zaradi tega, ker ima simbol Duha moč, da izrazi Negovo raznovrstnost delovanja. Tako tišina, ko doživljamo trenutke, ki sem jih zgoraj omenil, nagiba k kesanju in k želji po spreobrnjenju; zbuja poslušanje besede in molitev; razpoloži za češčenje Kristusovega telesa in krvi; v intimnosti obhajila vsakemu svetuje, kaj želi Duh storiti v življenju, da bi nas priličil razlomljenemu kruhu. Zato smo poklicani, da s skrajno skrbjo izvršujemo simbolično dejanje tišine: v njem nam Sveti Duh daje obliko.
Klečanje
Vsaka gesta in vsaka beseda vsebuje točno določeno dejanje, ki je vedno novo, ker se srečuje z vedno novim trenutkom našega življenja. Naj pojasnim z enim samim primerom. Pokleknemo, da bi prosili za odpuščanje; da bi upognili svoj ponos; da bi Bogu izročili svoj jok; da bi prosili za njegov poseg (prim. Splošni uvod v Rimski misal); da bi se mu zahvalili za dar, ki smo ga prejeli: vedno ista gesta, ki v bistvu pove, da smo majhni pred Bogom. Vendarle storjena v različnih trenutkih našega življenja oblikuje našo globoko notranjost, da se potem izrazi navzven v našem odnosu z Bogom in z brati. Tudi klečanje je treba vršiti z umetnostjo, se pravi s polnim zavedanjem njegovega simboličnega pomena in naše potrebe, da s to gesto izrazimo svoj način bivanja v Gospodovi navzočnosti.
Beseda
Če vse to velja za to preprosto gesto, koliko bolj velja za obhajanje besede? Katere umetnosti se moramo naučiti v oznanjevanju besede, da jo poslušamo, da jo naredimo za navdih naše molitve, da postane življenje? Vse to zasluži največjo skrb in to ne formalne, zunanje, ampak življenjsko, notranjo, saj vsaka gesta in vsaka z »umetnostjo« izražena beseda obha-janja oblikuje krščansko osebnost posameznika in skupnosti.
12. del: Vloga duhovnika, voditelja bogoslužja
Res je, da pravilna priprava in obhajanje celotnega bogoslužja zadeva celotni zbor, ki slavi, je pa prav tako res, da morajo posvečeni služabniki zanjo posebej skrbeti. Ob obiskovanju krščanskih skupnosti sem pogosto opazil, da je njihov način, kako živijo obhajanje, pogojen - v dobrem in žal tudi v slabem - s tem, kako njihov duhovnik predseduje občestvu. Lahko bi rekli, da obstajajo različni »vzorci« predsedovanja. Tukaj je možen seznam zadržanj, ki čeprav so med seboj različna, označujejo predsedovanje na vsekakor neustrezen način: stroga togost ali divja ustvarjalnost; poduhovljena zatopljenost ali zelo nazunaj razgibano in z vsemi mogočimi oblikami sodelovanja »obogateno« bogoslužje; nagla površnost ali poudarjena počasnost; površna malomarnost ali pretirana izumetničenost; preobilna prijaznost ali obredna ravnodušnost. Pogosto to postane bolj očitno, kadar se naša obhajanja prenašajo prek spleta, kar ni vedno primerno in o čemer bomo morali razmisliti.
Veliko bi lahko povedali o pomembnosti in občutljivosti vodenja bogoslužja. Večkrat sem se zadržal pri zahtevni nalogi homilije. Tukaj se bom omejil na nekaj splošnih premislekov, še vedno pa želim z vami premišljevati o tem, kako nas bogoslužje oblikuje.
Mislim na običajnost nedeljskih maš v naših skupnostih: obračam se torej na duhovnike, vključno pa tudi na vse posvečene služabnike. Duhovnik živi svojo značilno udeležbo pri obhajanju v moči daru, ki ga je prejel v zakramentu svetega reda: ta značilnost se izraža ravno v vodenju bogoslužja. Kot pri vseh službah, ki jih je poklican opravljati, ne gre prvenstveno za nalogo, ki bi mu jo dodelila skupnost, temveč za posledico izlitja Svetega Duha, ki ga je prejel pri posvečenju in ga usposablja za to nalogo. Tudi duhovnika oblikuje njegovo predsedovanje občestvu, ki obhaja bogoslužje.
Za dobro opravljanje te službe - točneje z umetnostjo - je temeljnega pomena, da ima duhovnik najprej živo zavest, da je po usmiljenju na poseben način navzoč Vstali Gospod. Posvečeni služabnik je eden od načinov Gospodove navzočnosti, zaradi katerih je krščanski zbor enkraten, drugačen od vsakega drugega. Zaradi tega krščanski zbor ni skupina ljudi, ampak je občestvo. To dejstvo daje »zakramentalno« globino - v širšem smislu - vsem gestam in besedam tistega, ki vodi bogoslužje. Zbrano občestvo vernih ima pravico, da lahko v teh gestah in besedah sliši željo, ki jo ima Gospod tako danes kot pri zadnji večerji, da bi še naprej jedel z nami velikonočno jagnje. Vstali Kristus nas v bogoslužju sprejema, odpušča, poučuje, vodi, posvečuje, navdihuje, nikakor pa ne naša bistveno premajhna človeška popolnost, ki tu ne more storiti bistvenega.
Duhovnika samega premaga ta želja po občestvu, ki jo Gospod goji do vsakogar: je kot bi bil postavljen na sredino med Jezusovo srce, ki gori od ljubezni, in srce vsakega vernika, ki je predmet njegove ljubezni. Predsedovati evharistiji pomeni biti potopljen v ogenj Božje ljubezni. Ko nam je dano razumeti ali zgolj zaslutiti to resničnost, gotovo ne potrebujemo več nekega pravilnika, ki bi nam naložil primerno obnašanje. Če to potrebujemo, je to zaradi trdote našega srca. Najvišje pravilo in zato najzahtevnejše je sama resničnost evharističnega obhajanja, ki izbira besede, geste, čustva, in nam daje razumeti ali so ali niso primerni za nalogo, ki jo moramo opraviti. Jasno je, da se tudi to ne improvizira: to je umetnost, ki od duhovnika zahteva, da jo uporablja, to se pravi, da vztrajno obiskuje ogenj ljubezni, ki ga je Gospod prinesel na zemljo (prim. Lk 12,49).
13. del.
Ko je prva skupnost »lomila kruh« (darovala Jezusovo daritev) v poslušnosti Gospodovi zapovedi, je to počela pred Marijinimi očmi, ki je spremljala prve korake Cerkve: »Vsi so enodušno vztrajali v molitvi z ženami in Marijo, Jezusovo materjo« (Apd 1,14). Devica Marija »nadzira« geste, ki jih je njen Sin zaupal apostolom. Kot je potem, ko je sprejela besede angela Gabriela, v svojem naročju varovala učlovečeno besedo, tako v naročju Cerkve varuje tiste geste, ki tvorijo telo njenega Sina - Cerkev. Duhovnik, ki v moči daru, prejetega z zakramentom svetega reda, ponavlja te geste, je varovan v naročju Device. Ali potrebujemo pravilo, da nam bo povedalo, kako se moramo obnašati?
Duhovniki, ki so postali orodje za razplamtevanje ognja njegove ljubezni na zemlji, varovani v naročju Marije, Device, ki je postala Cerkev (kot je pel sv. Frančišek Asiški), se prepustijo delovanju Duha, ki hoče dokončati delo, ki ga je začel pri njihovem posvečenju. Delovanje Duha jim daje možnost za predsedovanje evharističnemu zboru s strahom Petra, ki se je zavedal, da je grešnik (prim. Lk 5,1-11), z močno ponižnostjo trpečega služabnika (prim. Iz 42 ss.), z željo, da bi se dali »pojesti« ljudem, ki so jim zaupani v vsakodnevnem opravljanju službe.
Za to kakovost predsedovanja vzgaja obhajanje samo, ne pa, to ponavljamo, miselna privolitev, čeprav je vanj vključen ves naš um in vsa naša občutljivost. Duhovnika torej za predsedovanje oblikujejo besede in geste, ki jih bogoslužje polaga na njegove ustnice in v njegov roke. Ne sedi na prestolu, ker Gospod kraljuje s ponižnostjo tistega, ki streže. Ne osvoji središčnosti oltarja, ki je znamenje Kristusa, iz katerega strani sta pritekli voda in kri, izvir zakramentov Cerkve in središče naše hvalnice in skupnega zahvaljevanja.
Ko duhovnik pristopi k oltarju za darovanje, ga za ponižnost in kesanje vzgajajo besede: »Sprejmi nas, Gospod, ponižne in skesane, in naj ti ugaja danes naša daritev.« Za službo, ki mu je bila zaupana, se ne more zanašati nase, saj ga bogoslužje vabi, naj prosi za očiščenje v znamenju vode: (ko mu strežnik pri darovanju umiva roke): »Izmij Gospod mojo krivdo in očisti me grehov«.
Besede, ki jih bogoslužje polaga na njegove ustnice, imajo različno vsebino, ki zahtevajo posebne barvne odtenke: njegovim notranjim čustvom dajo obliko, zdaj v prošnji k Očetu v imenu zbora, zdaj v spodbudi, namenjeni zboru, zdaj v enoglasnem vzklikanju z vsem zborom.
Z evharistično molitvijo - v kateri sodelujejo tudi vsi krščeni, ko tiho in spoštljivo poslušajo in posredujejo z vzkliki, ima predsedujoči moč, da v imenu vsega svetega ljudstva Očeta spomni na daritev njegovega Sina pri zadnji večerji, tako da bo ta neizmeren dar spet ponavzočen na oltarju. Pri tem darovanju je duhovnik udeležen z darovanjem samega sebe.
Duhovnik ne more pripovedovati zadnje večerje Očetu, ne da bi bil sam udeležen v njej. Ne more reči: »Vzemite in jejte vsi: to je moje telo, ki se daje za vas,« pa ne živeti iste želje, da bi daroval svoje telo, svoje življenje za ljudstvo, ki mu je zaupano. To se dogaja pri opravljanju njegove službe. Vse to in še mnogo drugega duhovnika nenehno oblikuje v slavilnem dejanju.
14. del: Začudenje nad lepoto, za sklep apostolskega pisma
Za konec apostolskega pisma »Srčno sem želel« je papež zapisal naslednje: »Preprosto sem hotel ponuditi nekaj razmišljanj, ki nikakor ne izčrpajo neizmernega zaklada obhajanja svetih skrivnosti. Vse škofe, duhovnike in diakone, vse vzgojitelje v semeniščih, vse učitelje teoloških fakultet in teoloških šol, vse katehiste in katehistinje prosim, naj pomagajo svetemu Božjemu ljudstvu črpati iz tega, kar je od vedno prvi vir krščanske duhovnosti. Poklicani smo k nenehnemu ponovnemu odkrivanju bogastva splošnih našel, ki so predstavljena v prvih številkah Konstitucije o svetem bogoslužju… Sveta papeža Pavel VI. in Janez Pavel II. sta s potrditvijo bogoslužnih knjig, prenovljenih po naročilu 2. vatikanskega koncila zagotovila zvestobo prenove koncilu …
Želel bi, da bi nam to pismo pomagalo poživiti začudenje nad lepoto resnice krščanskega obhajanja, se spomniti potrebe po pristni liturgični vzgoji in spoznati pomen umetnosti obhajanja, ki je v službi resnice velikonočne skrivnosti in sodelovanja vseh krščenih, vsakega s posebnostjo svoje poklicanosti. Vse to bogastvo ni daleč od nas: je v naših cerkvah, v naših krščanskih praznikih, v središčnosti nedelje, v moči zakramentov, ki jih obhajamo. Krščansko življenje je stalna pot rasti: poklicani smo, da se pustimo oblikovati z veseljem in v občestvu.
Zato bi vam rad pustil še eno pojasnilo za nadaljevanje naše poti. Vabim vas, da ponovno odkrijemo pomen bogoslužnega leta in Gospodovega dne: tudi to nam je izročil koncil (prim. Konstitucija o svetem bogoslužju, 102-111). V luči zgoraj omenjenega razumemo, da je bogoslužno leto za nas možnost za rast v spoznavanju Kristusove skrivnosti, ko svoje življenje potapljamo v skrivnost njegove Velike Noči v pričakovanju njegovega ponovnega prihoda. To je prava stalna formacija. Naše življenje ni naključno in kaotično zaporedje dogodkov, ampak pot, ki nas od Velike Noči do Velike Noči dela podobne Njemu, ko pričakujemo blaženo upanje: prihod našega Odrešenika Jezusa Kristusa.
V teku časa, ki ga je Velika Noč prenovila, Cerkev vsakih osem dni v nedelji obhaja dogodek odrešenja. Prej kot zapoved je nedelja dar, ki ga Bog daje svojemu ljudstvu (zaradi tega jo Cerkev varuje z zapovedjo). Nedeljsko obhajanje daje krščanski skupnosti možnost, da jo oblikuje evharistija. Od nedelje do nedelje beseda Vstalega razsvetljuje naše bivanje, ko želi v nas izvršiti to, za kar je bila poslana (prim. Iz 55,10-11). Od nedelje do nedelje hoče obhajilo s Kristusovim telesom in krvjo narediti tudi naše življenje za Očetu všečno daritev, v bratskem občestvu, ki postane podelitev, sprejemanje in služenje. Od nedelje do nedelje nas moč razlomljenega kruha podpira v oznanjevanju evangelija, v katerem se kaže pristnost našega obhajanja. Opustimo polemike in skupaj poslušajmo, kaj Duh govori Cerkvi, varujmo občestvo, še naprej bodimo začudeni nad lepoto bogoslužja. Dana nam je bila Velika Noč, pustimo se varovati želji, ki jo ima Gospod, da bi jo mogel jesti z nami.«
papež Frančišek, v Rimu 29. 6. 2022.
pripravil Niko Rupnik