Grešna nagnjenja 1. del: Uvod: varovati srce   Dragi bratje in sestre, dober dan! Danes bi rad uvedel nov cikel katehez na temo grešnih nagnjenj in kreposti. Začnemo lahko na samem začetku Svetega pisma, kjer 1. Mojzesova knjiga s pripovedjo o prastarših predstavi dinamiko zla in skušnjave. Pomislimo na zemeljski raj. V idilični upodobitvi, ki jo predstavlja rajski vrt, se pojavi lik, ki postane simbol skušnjave: kača, lik, ki zapeljuje. Kača je zahrbtna žival: premika se počasi, plazi se po tleh in včasih sploh ne opazimo njene prisotnosti, je tiha, saj se dobro zlije s svojim okoljem in ravno zato je nevarna. Ko se začne pogovarjati z Adamom in Evo, pokaže, da je tudi prefinjen govornik. Začne tako kot pri slabih govoricah, z zlonamernim vprašanjem. Pravi: »Ali je Bog res rekel, da ne smeta jesti z nobenega drevesa v vrtu?« (1 Mz 3,1) Stavek je napačen: Bog je moškemu in ženski dejansko ponudil vse sadove vrta, razen tistih z določenega drevesa: drevesa spoznanja dobrega in zla. Ta prepoved ne želi prepovedati človeku uporabe razuma, kot se je včasih napačno razlagalo, ampak je merilo modrosti. Kot da bi rekel: spoznaj mejo, ne imej se za gospodarja vsega, kajti napuh je začetek vsega zla. In tako, pravi zgodba, Bog postavi prastarša za gospodarja in varuha stvarstva, vendar ju želi obvarovati pred domišljavostjo vsemogočnosti, pred tem, da bi se naredila za gospodarja dobrega in zla, kar je skušnjava. To je najnevarnejša past za človeško srce. Kot vemo, se Adam in Eva nista zmogla upreti skušnjavi kače. Ideja o Bogu, ki ni ravno dober in ju hoče ohraniti v podrejenosti, se je prikradla v njune misli. In tako se je vse sesulo. S temi pripovedmi nam Sveto pismo pojasni, da se zlo v človeku ne začne na hrupen način, ko se neko dejanje že izrazi. Zlo se začne že veliko prej, ko se človek pri njem zadržuje, ko ga goji v svoji domišljiji in mislih, na koncu pa se zaplete v njegovo laskanje. Uboj Abela se ni začel z vrženim kamnom, ampak z zamerami, ki jih je Kajn podlo gojil v sebi. Tudi v tem primeru Božja priporočila ne dosežejo ničesar. Dragi bratje in sestre, s hudičem se ne pogovarja. Nikoli! Z njim se ne sme nikoli razpravljati. Jezus se ni nikoli pogovarjal s hudičem, ampak ga je nagnal. V puščavi sredi skušnjav ni odgovoril z dialogom. Preprosto je odgovoril z besedami Svetega pisma, z Božjo besedo. Bodite pozorni: hudič je zapeljivec. Nikoli se z njim pogovarjati, kajti on je bolj prebrisan od vseh nas. Ko pride skušnjava, nikoli ne vstopajmo v pogovor. Zapreti vrata, zapreti okna, zapreti srce. Tako se zavarujemo pred tem zapeljevanjem, kajti hudič je prekanjen, je pameten. Jezusa je poskušal zapeljeti s svetopisemskimi besedami in se je predstavil kot veliki teolog. Bodite pazljivi. S hudičem se ne pogovarja in pri skušnjavah se ne smemo zadrževati. Ko pride skušnjava, zaprimo vrata, zaprimo srce. Biti moramo varuhi svojega srca. Zato se ne pogovarjajmo s hudičem. To je priporočilo - varovati srce -, ki ga najdemo pri različnih svetnikih. Prositi moramo za milost, da se bomo naučili varovati srce. Znati varovati srce je modrost. Naj nam Gospod pomaga pri tem prizadevanju. Kdor varuje svoje srce, varuje zaklad. Bratje in sestre, učimo se varovati srce. 2. del: Duhovni boj Prejšnjič smo naredili uvod v temo o grešnih nagnjenjih in vrlinah, kar v ospredje postavlja duhovni boj kristjanov. Duhovno življenje kristjana namreč ni mirno, linearno in brez izzivov. Nasprotno, krščansko življenje zahteva stalen boj, da bi ohranili vero in v sebi obogatili darove vere. Ni naključje, da je prvo maziljenje, ki ga vsak kristjan prejme pri zakramentu krsta - katehumensko maziljenje -, brez vonja in simbolično naznanja, da je življenje boj. Dejansko so v starih časih rokoborce pred tekmovanjem v celoti namazali z oljem, da bi okrepili mišice in tudi da bi se med bojem njihovo telo lažje izmuznilo nasprotnikovemu prijemu. Maziljenje katehumenov takoj jasno pokaže, da kristjanu boj ni prihranjen: tudi njegovo življenje, tako kot življenje vseh, se bo moralo spustivi v areno, kajti življenje pomeni zaporedje preizkušenj in skušnjav. Znani rek, ki ga pripisujejo svetemu Antonu, prvemu velikemu očetu samostanskega življenja, se glasi takole: »Odstrani skušnjavo in nihče ne bo odrešen.« Svetniki niso ljudje, ki jim je bila skušnjava prihranjena, ampak ljudje, ki se dobro zavedajo, da se v življenju vedno znova pojavljajo zapeljevanja zla, ki ga je treba razkrinkati in zavrniti. Vsi mi imamo to izkušnjo, da se ti pojavi neka slaba misel, pojavi se ti želja, da bi nekaj storil ali pa slabo govoril o drugem. Vsi smo skušani in moramo se boriti, da ne bi padli v to skušnjavo. Če kdo med vami nima skušnjave, naj to pove, kajti šlo bi za zares izjemen primer. Vsi imamo skušnjave in vsi se moramo naučiti, kako se odzivati v teh situacijah. Imamo veliko ljudi, ki se »samoodvezujejo«, mislijo, da so »v redu«. A nihče med nami ni v redu. Če se kdo tako počuti, sanja, kajti vsak med nami ima mnogo stvari, ki jih je treba popraviti, in zato mora biti pazljiv. Včasih se zgodi, da pri zakramentu sprave rečemo: »Ne spomnim se. Ne vem, če imam grehe.« To je pomanjkanje zavedanja o tem, kaj se dogaja v srcu. Vsi smo grešniki, vsi. Izprašati vest in pogledati vase, nam bo pomagalo. Sicer tvegamo, da bomo živeli v mraku, ker smo se navadili na temo in ne razlikujemo več dobrega od zla. Izak iz Niniv je dejal, da je v Cerkvi tisti, ki prizna svoje grehe in jih obžaluje, večji od tistega, ki oživi mrtvega. Vsi moramo prositi Boga za milost, da bi se prepoznali kot ubogi grešniki, ki potrebujejo spreobrnjenje, in v srcu ohranjati zaupanje, da noben greh ni prevelik za neskončno usmiljenje Boga Očeta. To je uvod v učenje, ki nam ga daje Jezus. To vidimo že na prvih straneh evangelijev, predvsem ko nam pripovedujejo o Mesijevem krstu v vodah reke Jordan. V tem prizoru je nekaj motečega: zakaj se Jezus podredi takšnemu obredu očiščevanja? On je Bog, je popoln. Katerega greha se mora Jezus kdaj pokesati? Nobenega! Celo Krstnik je ogorčen do te mere, da besedilo pravi: »Janez ga je hotel odvrniti od tega in je rekel: “Jaz bi se ti moral dati krstiti, pa ti hodiš k meni.“ (Mt 3,15).« Toda Jezus je povsem drugačen Mesija, kot ga je predstavil Janez in kot so si ga predstavljali ljudje: ne uteleša srditega Boga in ne kliče k sodbi, ampak, nasprotno, stoji v vrsti z grešniki. Kako to? Da, Jezus nas spremlja, vse nas grešnike. On ni grešnik, a je med nami. In to je nekaj lepega. Jezus nas nikoli ne pusti samih, nikoli! Tega ne pozabimo. V težkih trenutkih, ko nam na grehih spodrsne, je Jezus ob nas in nam pomaga, da se dvignemo. To nam je v tolažbo. Te gotovosti ne smemo izgubiti. Jezus je ob nas in nam pomaga, nas varuje in po grehu nam pomaga, da vstanemo. Jezus nam vse odpusti. Prišel je, da bi nam odpustil in nas rešil. Edino, kar želi Jezus, je tvoje odprto srce. Nikoli ne pozabi odpustiti. Mi smo tisti, ki velikokrat izgubimo zmožnost, da bi prosili odpuščanje. Ponovno obudimo to sposobnost, da prosimo odpuščanje. Vsak med nami ima veliko stvari, za katere lahko prosi odpuščanje. Vsak naj v sebi razmisli in danes o tem pove Jezusu. Reči Jezusu: »Gospod, ne vem, če je res, a prepričan sem, da se ti ne oddaljiš od mene. Prepričan sem, da mi ti odpuščaš. Gospod, jaz sem grešnik, grešnica, a prosim te, ne oddalji se od mene.« To bi danes bila lepa molitev k Jezusu: »Gospod, ne oddalji se od mene.« Takoj po krstu pa evangeliji pripovedujejo, da se Jezus umakne v puščavo, kjer ga preizkuša satan. Tudi tukaj se pojavi vprašanje: iz kakšnega razloga mora Božji Sin poznati skušnjavo? Tudi v tem primeru se Jezus pokaže solidaren z našo krhko človeško naravo in postane naš veliki zgled: skušnjave, ki jih prestane in premaga sredi pustega puščavskega kamenja, so prvi poduk, ki ga posreduje našemu življenju kot učencem. Izkusil je to, na kar se moramo vedno pripraviti tudi mi: življenje je sestavljeno iz izzivov, preizkušenj, razpotij, nasprotujočih si pogledov, skritih zapeljevanj, nasprotujočih si glasov. Nekateri glasovi so celo prepričljivi. Dejansko satan Jezusa skuša tako, da se zateče k besedam Svetega pisma. Potrebno je ohraniti notranjo jasnost, da bi izbrali pot, ki resnično vodi k sreči, in si nato prizadevati, da se na poti ne bi ustavili. Ne pozabimo, da smo vedno razpeti med nasprotnimi skrajnostmi: ponos izziva ponižnost; sovraštvo nasprotuje ljubezni; žalost ovira resnično veselje Duha; otrdelost srca zavrača usmiljenje. Kristjani nenehno hodimo po teh gorskih grebenih. Zato je pomembno razmišljati o grešnih nagnjenjih in krepostih. To nam pomaga premagati nihilistično kulturo, v kateri meja med dobrim in zlim ostaja zabrisana, hkrati pa nas opominja, da lahko človek, za razliko od vseh drugih bitij, vedno preseže samega sebe, se odpre Bogu in hodi proti svetosti. Duhovni boj nas torej vodi k temu, da si od blizu pogledamo tista grešna nagnjenja, ki nas vklepajo, in se z Božjo milostjo usmerimo k tistim krepostim, ki lahko v nas zacvetijo in v naše življenje prinesejo pomlad Duha. 3. del: Požrešnost Na naši poti katehez o grešnih nagnjenjih in krepostih se bomo danes ustavili pri grešnem nagnjenju požrešnosti. Kaj nam o tem pravi evangelij? Poglejmo Jezusa. Njegov prvi čudež na svatbi v Kani nam razkrije njegovo naklonjenost do človeških radosti. Poskrbi, da se zabava dobro konča ter ženinu in nevesti podari veliko količino odličnega vina. Jezus se med svojim celotnim javnim delovanjem pokaže kot prerok, ki je zelo drugačen od Janeza Krstnika: Janez je znan po svoji askezi - jedel je, kar ne našel v puščavi -, Jezus pa je Mesija, ki ga pogosto vidimo za mizo. Njegovo vedenje pri nekaterih povzroča pohujšanje, saj ni le dobrohoten do grešnikov, ampak z njimi celo jé. In s to gesto je pokazal, da je pripravljen biti v občestvu in bližini z vsemi. Vendar je tu še nekaj drugega. Čeprav nam Jezusova drža do judovskih predpisov razkriva njegovo popolno podreditev Postavi, pa je do svojih učencev prizanesljiv. Ko jih zaloti pri prestopku, ker so bili lačni in so v soboto smukali klasje, jih opravičuje in spomni, da so tudi kralj David in njegovi tovariši kršili zapoved, ko so se znašli v stiski, in jedli posvečene hlebe (prim. Mr 2,23-26). Predvsem pa Jezus potrdi novo načelo: svatje se ne morejo postiti, ko je ženin med njimi. Postili se bodo, ko jim bo ženin vzet. Za Jezusa je vse relativno. Ko je on med nami, ne moremo žalovati. A v uri njegovega trpljenja, se postimo (prim. Mr 2,18-20). Jezus želi, da se veselimo, ko smo v njegovi družbi. A prav tako želi, da smo del njegovega trpljenja, ki je tudi trpljenje malih in ubogih. Še en pomemben vidik. Jezus opusti razliko med čistimi in nečistimi jedmi, ki jo je vzpostavila judovska Postava. V resnici - uči Jezus - človeka ne omadežuje to, kar pride vanj od zunaj, ampak to, kar pride iz njegovega srca. »S tem je razglasil vse jedi za čiste« (Mr 7,19). Zato krščanstvo ne predvideva nečistih jedi. A pozorni moramo biti na notranjost: ne na hrano kot tako, ampak na naš odnos do nje. Ta miren odnos, ki ga je Jezus vzpostavil do prehranjevanja, bi morali odkriti in ovrednotiti zlasti v družbah tako imenovanega blagostanja, kjer prihaja do mnogih neravnovesij in patologij. Ljudje jedo preveč ali premalo. Pogosto jedo v samoti. Širijo se motnje hranjenja: anoreksija, bulimija, debelost … Medicina in psihologija pa poskušata reševati ta slab odnos do hrane. Gre za bolezni, pogosto zelo boleče, ki so večinoma povezane z mukami duha in duše. Prehrana je izraz nečesa notranjega: nagnjenosti k ravnovesju ali pa k čezmernosti; sposobnosti zahvaljevanja ali prevzetne avtonomije; empatije človeka, ki zna deliti kruh z ljudmi v stiski, ali egoizma nekoga, ki vse kopiči zase. Pomembno vprašanje je: povej mi, kako ješ, in ti povem, kakšno dušo imaš. V načinu, kako jemo, se kažejo naša notranjost, naše navade, naše psihične drže. Puščavski očetje so grešno nagnjenje požrešnosti imenovali »gastrimargia«, kar lahko prevedemo »norost trebuha«. Požrešnost je grešno nagnjenje, ki se naveže na eno od naših življenjskih potreb, kot je prehranjevanje. Bodimo pozorni na to. Če pogledamo z družbenega vidika, je požrešnost morda najnevarnejše grešno nagnjenje, ki ubija planet. Kajti greh nekoga, ki popusti pred kosom torte, na splošno gledano ne povzroči velike škode, a nenasitnost z dobrinami planeta, ki nas je popadla že pred kakim stoletjem, ogroža prihodnost vseh. Planili smo nad vse, da bi postali hišni gospodarji, medtem ko nam je vse bilo izročeno v varstvo, ne v izkoriščanje. To je torej velik greh, pobesnelost želodca: odrekli smo se imenu ljudje, da bi prevzeli neko drugo: »potrošniki«. Danes v družbenem življenju govorimo o potrošnikih. Niti se nismo zavedali, da nas je nekdo začel tako klicati. Ustvarjeni smo, da bi bili »evharistični« moški in ženske, ki se znajo zahvaljevati in so diskretni pri uporabi zemlje, namesto tega pa smo v nevarnosti, da se spremenimo v plenilce, in zdaj se zavedamo, da je ta oblika »požrešnosti« povzročila veliko slabega svetu. Prosimo Gospoda, naj nam pomaga na poti zmernosti in naj si različne oblike požrešnosti ne prisvojijo naših življenj. 4. del: Nečistost Cerkveni očetje nas učijo, da je poleg požrešnosti drugi »demon«, torej pregreha, ki vedno preži na vratih srca, nečistost. Medtem ko je požrešnost nenasitnost v zvezi s hrano, je nečistost neke vrste »nenasitnost« do druge osebe, torej zastrupljena vez, ki jo ljudje imajo med seboj, zlasti na področju spolnosti. Bodimo pozorni: v krščanstvu se spolnega nagona ne obsoja. V svetopisemski knjigi Visoka pesem imamo čudovito pesnitev o ljubezni med zaročencema. Vendar pa ta tako lepa razsežnost naše človeškosti - spolna razsežnost, razsežnost ljubezni - ni brez nevarnosti, tako že sveti Pavel mora obravnavati to vprašanje v prvem Pismu Korinčanom. Takole zapiše: »Nasploh je slišati, da je med vami nečistovanje, in sicer takšno, kakršnega niti med pogani ni« (1 Kor 5,1). Pavlovo grajanje se nanaša ravno na nezdrav odnos nekaterih kristjanov do spolnosti. Poglejmo na človeško izkušnjo zaljubljenosti. Zakaj pride do te skrivnosti in zakaj je ta izkušnja tako pretresljiva v življenju ljudi, nihče od nas ne ve. Ena oseba se zaljubi v drugo, pride do zaljubljenosti - to je ena najbolj presenetljivih stvarnosti življenja. Večina pesmi, ki jih slišimo na radiu, govori o tem: o ljubezni, ki zažari, o ljubezni, ki se jo vedno išče in nikoli ne najde, o ljubezni, ki je polna veselja ali pa povzroča trpljenje vse do solz. Zaljubljenost je eno najbolj čistih čustev, če ga ne onesnaži grešno nagnjenje. Zaljubljen človek postane velikodušen, rad poklanja darila, piše pisma in poezije. Neha misliti nase, da bi se popolnoma usmeril na drugega, kar je lepo. Če zaljubljeno osebo vprašate: »Zakaj ljubiš?«, ne bo našla odgovora. V mnogih pogledih je njena ljubezen brezpogojna in brez razloga. Toda tako močna ljubezen je lahko nekoliko tudi naivna. Zaljubljenec v resnici ne pozna obraza druge osebe. Nagnjen je k temu, da jo idealizira, in pripravljen je dati obljube, katerih resnosti ne razume takoj. Ta »vrt«, kjer se množijo čudovite stvari, pa ni varen pred zlom. Popači ga demon nečistosti in to grešno nagnjenje pa je še posebej nevarno iz dveh razlogov. Najprej zato, ker uničuje odnose med osebami. Da bi to potrdili, je žal dovolj pogledati vsakodnevne novice. Koliko odnosov, ki so se začeli na najboljši  možni način, se je nato spremenilo v toksične in posesivne odnose, brez spoštovanja in občutka za meje? To so ljubezni, v katerih je manjkala čistost: krepost, ki je ne smemo zamenjati s spolno vzdržnostjo - čistost je več kot spolna vzdržnost -, ampak je povezana z željo, da si drugega nikoli ne lastimo. Ljubiti pomeni spoštovati drugega, iskati njegovo srečo, gojiti empatijo do njegovih čustev, se prepustiti spoznavanju telesa, duha in duše, ki niso naši in jih je treba motriti zaradi njihove lepote. Po drugi strani pa se nečistost iz vsega tega norčuje: pleni, ropa, v naglici použije, noče poslušati drugega, ampak le svoje potrebe in užitek. Nečistost vsako dvorjenje ocenjuje kot dolgočasno, ne išče povezave med razumom, nagonom in čustvi, ki bi nam pomagala modro živeti. Nečistost išče le bližnjice: ne razume, da je treba pot do ljubezni prehoditi počasi, in ta potrpežljivost, ki še zdaleč ni sinonim za dolgočasje, nam omogoča, da so naši ljubezenski odnosi srečni. Obstaja še drugi razlog, zakaj je nečistost nevarno grešno nagnjenje. Med vsemi človeškimi užitki, ima spolnost močan glas. Vključuje vse čute, nahaja se v telesu in psihi, a če ni disciplinirana z potrpežljivostjo, če ni zapisana v odnos in v zgodbo dveh oseb, kjer se spremeni v ljubeči ples, se preoblikuje v verigo, ki človeka prikrajša za svobodo. Spolni užitek, ki je Božji dar, spodkopava pornografija: zadovoljstvo brez odnosa, ki lahko povzroči obliko odvisnosti. Ljubezen moramo braniti, ljubezen srca, uma in telesa, čisto ljubezen, ki se podarja drugemu. To je lepota spolnega odnosa. Zmagati v bitki proti nečistosti, proti »popredmetenju« drugega, je lahko prizadevanje, ki traja vse življenje. Toda nagrada v tej bitki je na splošno najpomembnejša, saj gre za ohranjanje tiste lepote, ki jo je Bog zapisal v svojo stvaritev, ko si je zamislil ljubezen med moškim in žensko, to je, da se ne uporabljata, ampak ljubita. Gre za lepoto, zaradi katere verjamemo, da je boljše skupaj graditi zgodbo, kot pa se podati na lov za pustolovščinami, da je gojenje nežnosti boljše od uklanjanja demonom posedovanja - prava ljubezen ne poseduje, ampak se podarja -, da je služenje boljše od osvajanja. Ker če ni ljubezni, je življenje žalostno, je žalostna osamljenost. 5. del: Skopost je bolezen srca, ne denarnice Tokrat bomo govorili o skoposti, to je o tisti obliki navezanosti na denar, ki človeku preprečuje, da bi bil velikodušen. Ne gre za greh, ki zadeva samo ljudi, ki imajo veliko premoženje, ampak za transverzalno pregreho, ki pogosto nima nobene zveze s stanjem na tekočem računu. To je bolezen srca in ne denarnice. Opazovanja tega zla, ki so jih opravili puščavski očetje, so pokazala, kako se lahko skopost polasti tudi menihov, ki so se odpovedali ogromni dediščini, nato pa so se v samoti svoje celice navezali na predmete majhne vrednosti: niso jih posojali, niso jih delili z drugimi in še manj so jih bili pripravljeni podariti. Navezanost na majhne stvari. Ti predmeti so zanje postali nekakšen fetiš, od katerega se ni bilo mogoče ločiti. Gre za nekakšno regresijo v fazo otroka, ki v rokah drži igračo in ponavlja: »To je moje! To je moje!« Takšna navezanost jemlje svobodo. V tej zahtevi se skriva bolan odnos do realnosti, ki se lahko izrazi v oblikah kompulzivnega kopičenja ali patološkega grmadenja. Da bi ozdraveli od te bolezni, so menihi predlagali drastično, a zelo učinkovito metodo: premišljevanje o smrti. Naj si človek na tem svetu nakopiči še tako veliko dobrin, o eni stvari smo popolnoma prepričani: v krsto ne bodo prišle. Dobrin ne moremo vzeti s seboj. Tu se razkrije nesmiselnost tega grešnega nagnjenja. Vez posedovanja, ki jo gradimo s stvarmi, je le navidezna, saj nismo gospodarji sveta: ta zemlja, ki jo ljubimo, v resnici ni naša in po njej se gibljemo kot tujci in romarji (prim. 3 Mz 25,23). Ta preprosta razmišljanja nam pomagajo razumeti norost skoposti, pa tudi njen skriti razlog. Skopost je poskus, da bi pregnali strah pred smrtjo: išče varnosti, ki pa se v resnici razdrobijo v istem trenutku, ko jih zgrabimo. Ne pozabimo prilike o nespametnem človeku, ki mu je polje zelo bogato obrodilo. Oklenil se je misli, da bo zgradil večje kašče, da bi vanje lahko spravil ves pridelek. Ta človek je vse izračunal in načrtoval prihodnost. Ni pa upošteval najbolj zanesljive spremenljivke v življenju: smrti. »Neumnež!« pravi evangelij. »To noč bodo terjali tvojo dušo od tebe, in kar si pripravil, čigavo bo?« (Lk 12,20). V drugih primerih to storijo tatovi. Tudi v evangelijih se večkrat pojavijo, in čeprav so njihova dejanja obsojanja vredna, lahko postanejo koristno opozorilo. Jezus v govoru na gori takole pravi: »Ne nabirajte si zakladov na zemlji, kjer uničujeta molj in rja in kjer tatovi vlamljajo in kradejo; nabirajte pa si zaklade v nebesih, kjer jih ne uničujeta ne molj ne rja in kjer tatovi ne vlamljajo in ne kradejo« (Mt 6,19-20). V pripovedih o puščavskih očetih je zgodba o tatu, ki preseneti meniha v spanju in mu ukrade tistih nekaj stvari, ki jih je hranil v celici. Ko se menih zbudi, ga dogodek nikakor ne vznemiri. Odpravi se po sledi tatu, in ko ga najde, mu, namesto da bi zahteval ukradene stvari, izroči še nekaj tistih, ki so ostale, rekoč: »To si pozabil vzeti!« Mi, bratje in sestre, smo lahko gospodarji dobrin, ki jih posedujemo, a pogosto se zgodi ravno obratno: dobrine na koncu poseduje nas. Nekateri bogataši niso več svobodni, nimajo več niti časa za počitek, gledati morajo čez ramo, saj kopičenje dobrin tudi zahteva, da jih varujejo. Vedno so v strahu, kajti premoženje, ki so ga ustvarili z veliko znoja, lahko izgine v trenutku. Pozabljajo na evangelijsko sporočilo, ki ne pravi, da je bogastvo samo po sebi greh, je pa vsekakor odgovornost. Bog ni reven: je Gospod vsega, toda - piše sveti Pavel - »zaradi vas je postal ubog, čeprav je bil bogat, da bi vi po njegovem uboštvu obogateli« (2 Kor 8,9). Tega skopuh ne razume. Lahko bi bil vir blagoslova za mnoge, a je namesto tega zašel v slepo ulico nesrečnosti. Življenje skopuha ni lepo. Spomnim se primera gospoda, ki sem ga srečal v neki škofiji, zelo bogatega človeka, ki je imel bolno mater. Bil je poročen. Brata sta izmenično skrbela za mamo. Mama je vsako jutro jedla jogurt. Ta gospod ji ga je dal polovico zjutraj, polovico pa popoldne, da bi tako prihranil jogurt. Takšna je skopost, takšna je navezanost na imetje. Ta gospod je umrl in ljudje, ki so šli na pogreb, so govorili: »Vidite, da ta nima ničesar pri sebi, vse je zapustil.« In potem so v posmeh dejali: »Ne, ne, niso mogli zapreti krste, ker je hotel vse vzeti s seboj.« Na koncu moramo svoje telo in dušo izročiti Gospodu in vse moramo zapustiti. Bodimo previdni! In bodimo velikodušni, velikodušni do vseh in velikodušni do tistih, ki nas najbolj potrebujejo. 6. del: Jeza uničuje odnose. Zoperstaviti se ji z odpuščanjem in dobrosrčnostjo Grešno nagnjenje, o katerem bomo razmišljali danes, je jeza. Gre za pregreho, ki je še posebej temačna in jo je s fizičnega vidika morda še najlažje opaziti. Človek, ki ga prevzame jeza, s težavo skrije njen naval. Prepoznamo jo po gibih njegovega telesa, agresivnosti, težkem dihanju, grozečem in mračnem pogledu. Jeza je grešno nagnjenje, ki v svoji najsilnejši obliki ne dopušča predaha. Če nastane zaradi storjene (ali domnevno storjene) krivice, se pogosto ne sproži proti storilcu, ampak proti prvemu, na katerega človek naleti. Obstajajo moški, ki na delovnem mestu zadržujejo jezo in delujejo kot mirne in sočutne osebe, a ko pridejo domov, postanejo neznosni za svoje žene in otroke. Jeza je splošno razširjeno grešno nagnjenje: lahko nam jemlje spanec in nas pripraviti do tega, da v mislih nenehno kujemo načrte, ne da bi našli pregrado za utemeljevanje in tok misli. Jeza je grešno nagnjenje, ki uničuje človeške odnose. Izraža nezmožnost sprejemanja drugačnosti drugega, zlasti kadar se njegove življenjske odločitve razlikujejo od naših. Ne ustavi se pri napačnem ravnanju ene osebe, temveč vse vrže v isti kotel: jezo in užaljenost sproža drugi, kakršen je, drugi kot tak. Človek začne sovražiti ton njegovega glasu, banalne vsakdanje geste, njegove načine razmišljanja in čustvovanja. Ko odnos doseže to stopnjo izprijenosti, je jasnost misli že izgubljena. Kajti ena od značilnosti jeze je namreč ta, da se skozi čas ne zmanjša. V takih primerih celo razdalja in molk, namesto da bi breme nerazumevanja ublažila, ga še povečata. Zato apostol Pavel kristjanom priporoča, naj se takoj lotijo problema in poskušajo doseči spravo: »Sonce naj ne zaide nad vašo jezo« (Ef 4,26). Pomembno je, da se vse razreši takoj, še preden sonce zaide. Če čez dan pride do kakšnega nesporazuma in se dva človeka ne razumeta več ter nenadoma začutita, da sta si daleč narazen, noč ne bi smela biti prepuščena hudiču. Grešno nagnjenje bi nas ohranjalo budne v temi, premlevali bi o svojih pravilnih razlogih in sramotnih napakah, ki niso nikoli naše in vedno pripadajo drugim. Oseba, ki je pod vplivom jeze, vedno pravi, da je problem nekdo drug. Ni sposobna prepoznati lastnih napak in pomanjkljivosti. Jezus nas v molitvi Oče naš spodbuja, naj molimo za naše človeške odnose, ki so minsko polje: področje, ki ni nikoli v popolnem ravnovesju. V življenju imamo opraviti z ljudmi, ki nam kaj dolgujejo; tako kot zagotovo tudi mi nismo vedno vseh ljubili v pravi meri. Nekaterim nismo vračali ljubezni, ki bi jim jo morali dati. Vsi smo grešniki z računi v rdečih številkah. Vsi smo dolžniki in zato se moramo vsi naučiti odpuščati, da bi nam bilo odpuščeno. Ljudje ne ostanejo skupaj, če se ne urijo v umetnosti odpuščanja, kolikor je to človeško mogoče. Kar se zoperstavlja jezi so dobrohotnost, širina srca, blagost in potrpežljivost. O jezi pa je treba povedati še nekaj. Ta strašna pregreha je izvor vojn in nasilja. Pesnitev Iliada opisuje »Ahilovo jezo«, ki je bila vzrok »neskončnega žalovanja«. Vendar pa ni vse, kar se rodi iz jeze, napačno. Naši predniki so se dobro zavedali, da je v nas neukrotljiv del, ki ne more in ne sme biti zanikan. Strasti so do neke mere nezavedne: zgodijo se, so življenjske izkušnje. Za nastanek jeze nismo odgovorni, vedno pa smo odgovorni za njeno razvijanje. In včasih je dobro, da jezi damo duška na pravi način. Če se človek nikoli ne razjezi, če se ne razburi pred krivico, če pred zatiranjem šibke osebe ne začuti, da nekaj v njem vre, bi to pomenilo, da ni človek in še manj kristjan. Obstaja sveto ogorčenje, ki ni jeza. Jezus je to v svojem življenju večkrat poznal (prim. Mr 3,5): na zlo ni nikoli odgovoril z zlom, a v svoji duši je čutil to čustvo in v primeru trgovcev v templju se je odzval z odločnim in preroškim dejanjem, ki ga ni narekovala jeza, ampak gorečnost za Gospodovo hišo (prim. Mt 21,12-13). Na nas je, da s pomočjo Svetega Duha najdemo pravo mero za strasti. Vzgajati jih moramo na pravi način, da se bodo obrnile k dobremu in ne k slabemu. 7. del: Žalost - črv, ki razjeda srce… V našem ciklu katehez o grešnih nagnjenjih in krepostih se bomo danes ustavili pri žalosti, razumljeni kot pobitost duše, kot stalna stiska, ki človeku preprečuje, da bi v svojem življenju doživljal veselje. Najprej je treba poudariti, da so puščavski očetje v zvezi z žalostjo naredili pomembno razlikovanje. Obstaja žalost, ki je primerna za krščansko življenje in se z Božjo milostjo spremeni v veselje: te seveda ne smemo zavračati, saj je del poti spreobrnjenja. Obstaja pa tudi druga vrsta žalosti, ki se vtihotapi v dušo in jo spravi v stanje pobitosti: proti tej drugi vrsti žalosti se je treba odločno in z vso močjo boriti, saj prihaja od hudega duha. To razlikovanje najdemo tudi pri svetem Pavlu, ki v pismu Korinčanom pravi: »Žalost zaradi Boga namreč rodi spreobrnitev za odrešenje, ki se je ne kesamo, svetna žalost pa povzroča smrt« (2 Kor 7,10). Obstaja torej prijateljska žalost, ki nas vodi k odrešenju. Pomislimo na izgubljenega sina iz prilike: ko pride do dna svojega propada, začuti veliko grenkobo, zaradi katere gre vase in se odloči vrniti v očetovo hišo (prim. Lk 15,11-20). Ječati nad svojimi grehi, spominjati se stanja milosti, iz katerega smo padli, jokati, ker smo izgubili čistost, v kateri nas je Bog sanjal, je milost. Obstaja pa še druga vrsta žalosti, ki je bolezen duše. Pojavi se v človeškem srcu, ko izgine želja ali upanje. Tu se lahko sklicujemo na pripoved o učencema na poti v Emavs. Ta dva učenca z razočaranim srcem zapustita Jeruzalem in neznancu, ki se jima v nekem trenutku pridruži, zaupata: »Mi pa smo upali, da je on - torej Jezus - tisti, ki bo odkupil Izrael« (Lk 24,21). Dinamika žalosti je povezana z izkušnjo izgube. V človeškem srcu se rodijo upanja, ki se včasih razblinijo. Lahko gre za željo po posedovanju nečesa, česar ne moremo dobiti; pa tudi za nekaj pomembnega, kot je izguba naklonjenosti. Ko se to zgodi, je, kot da bi človekovo srce padlo v prepad, občutki, ki jih doživlja, pa so obup, šibkost duha, depresija, tesnoba. Vsi gremo skozi preizkušnje, ki v nas ustvarjajo žalost, saj nas življenje sili, da si ustvarimo sanje, ki se nato razblinijo. V takšnem položaju se nekateri po obdobju pretresov zanašajo na upanje, drugi pa se predajajo melanholiji in ji dovolijo, da se razrašča v njihovem srcu. Ali v tem čutimo užitek? Žalost je kot užitek neužitka. Kot da bi vzeli zelo grenki bonbon, brez sladkorja, slabega okusa. Žalost je užitek v neužitku. Menih Evagrij pravi, da je cilj vseh grešnih kreposti užitek, pa naj bo še tako minljiv, medtem ko žalost uživa ravno v nasprotnem: ostajanju v neskončni žalosti. Nekatera dolgotrajna žalovanja, ko človek še naprej širi praznino za tistim, ki ga ni več, niso primerna za življenje v Duhu. Določena zamerljiva zagrenjenost, ko ima oseba v mislih vedno neko povračilo, zaradi katere si nadene podobo žrtve, v nas ne ustvarja zdravega življenja, kaj šele krščanskega. V preteklosti vsakega človeka je nekaj, kar je treba ozdraviti. Žalost se lahko iz naravnega čustva spremeni v zlo stanje duha. Demon žalosti je zahrbten. Puščavski očetje so ga opisali kot črva v srcu, ki razjeda in izpraznjuje tiste, ki ga hranijo. Ta podoba je lepa, pomaga nam razumeti. Kaj moram storiti, ko sem žalosten? Ustaviti se in pogledati, ali je ta žalost dobra ali pa ni dobra. Zatem pa delovati v skladu z naravo žalosti. Ne pozabite, da je žalost lahko nekaj slabega, saj nas vodi v pesimizem, vodi nas v egoizem, ki ga je težko ozdraviti. Bratje in sestre, biti moramo pozorni na to vrsto žalosti in misliti na Jezusa, ki nam prinaša veselje vstajenja. Naj bo življenje še tako polno nasprotij, neizpolnjenih želja, neuresničenih sanj, izgubljenih prijateljstev, zaradi Jezusovega vstajenja lahko verjamemo, da bo vse rešeno. Jezus ni vstal samo zaradi samega sebe, ampak tudi zaradi nas, da bi odkupil vso srečo, ki je v našem življenju ostala neizpolnjena. Vera prežene strah in Kristusovo vstajenje odstrani žalost kot kamen z groba. Vsak dan v življenju kristjana je vaja v vstajenju. Georges Bernanos v svojem znamenitem romanu Dnevnik podeželskega duhovnika župniku v Torcyju položi na usta naslednje besede: »Cerkev razpolaga z veseljem, vsem tistim veseljem, ki je namenjeno za ta žalostni svet. Kar ste storili proti njej, ste storili proti veselju.« Še en francoski pisatelj, León Bloy, nam je zapustil čudovit stavek: »Obstaja samo ena žalost, [...] ta, da nismo sveti.« Naj nam Duh vstalega Jezusa pomaga premagati žalost s svetostjo. 8. del: Nevoščljivost in nečimrnost Danes bomo pogledali dve glavni grešni nagnjenji, ki ju najdemo na seznamih, ki nam jih je zapustilo duhovno izročilo: nevoščljivost in nečimrnost. Začnimo z nevoščljivostjo. Če beremo Sveto pismo (prim. 1 Mz 4), se nam ta pojavi kot ena najstarejših grešljivosti: Kajnovo sovraštvo do Abela se sproži, ko spozna, da so bratove žrtve všeč Bogu. Kajn je bil najstarejši sin Adama in Eve, vzel si je največji delež očetove dediščine; vendar je dovolj, da mlajšemu bratu Abelu uspe majhen podvig, da se Kajn razjezi. Obraz nevoščljivega človeka je vedno žalosten: njegov pogled je povešen, zdi se, da nenehno preiskuje tla, v resnici pa ne vidi ničesar, saj je njegov um zavit v misli, polne hudobije. Nevoščljivost, če se je ne obvladuje, vodi v sovraštvo do drugega. Abel bo ubit z roko Kajna, ki ni mogel prenesti bratove sreče. Nevoščljivost je zlo, ki se ga ni raziskovalo le v krščanskem okolju, ampak je pritegnilo pozornost filozofov in učenjakov iz vseh kultur. Njena osnova je odnos med sovraštvom in ljubeznijo: nekdo želi drugemu zlo, na skrivaj pa si želi biti kot on. Drugi je epifanija tega, kar bi radi bili in kar v resnici nismo. Njegova sreča se nam zdi krivica: gotovo - si mislimo - bi si veliko bolj zaslužili njegove uspehe ali njegovo srečo! Korenina te grešljivosti je napačna predstava o Bogu: človek ne sprejme, da ima Bog svojo »matematiko«, ki se razlikuje od naše. Na primer v Jezusovi priliki o delavcih, ki jih je gospodar poklical v vinograd ob različnih urah dneva, so tisti, ki so prišli v prvih urah, prepričani, da imajo pravico do višje plače od tistih, ki so prišli zadnji; a gospodar dá vsem isto plačilo in pravi: »Ali ne smem storiti s svojim, kar hočem? Ali si nevoščljiv, ker sem jaz dober?« (Mt 20,15). Bogu bi radi vsilili svojo sebično logiko, a Božja logika je ljubezen. Dobrine, ki nam jih daje, so namenjene delitvi z drugimi. Zato sveti Pavel kristjane poziva: »Drug drugega ljubíte z bratovsko ljubeznijo. Tekmujte v medsebojnem spoštovanju« (Rim 12,10). To je zdravilo za zavist! In tako pridemo do drugega grešnega nagnjenja, ki ga obravnavamo danes, to je nečimrnost. Ta gre z roko v roki z demonom zavisti, skupaj pa sta ti dve grešljivosti značilni za osebo, ki si prizadeva biti središče sveta, svobodno izkoriščati vse in vsakogar, predmet vsake hvale in ljubezni. Nečimrnost je napihnjeno in neutemeljeno samospoštovanje. Nečimrnež ima zajeten »jaz«: nima empatije in se ne zaveda, da so na svetu poleg njega še drugi ljudje. Njegovi odnosi so vedno zaznamovani z uporabnostjo in prevlado nad drugim. Njegova oseba, njegovi podvigi in dosežki morajo biti vidni vsakomur: nenehno prosi za pozornost. In če včasih njegove lastnosti niso priznane, se močno razjezi. Drugi so krivični, ne razumejo, niso dovolj dobri. Evagrij Pontski v svojih spisih opisuje grenko izkušnjo nekaterih menihov, ki jih je prizadela nečimrnost. Zgodi se, da nekdo po prvih uspehih v duhovnem življenju misli, da je že prispel na cilj, zato se požene v svet, da bi prejel njegovo hvalo. Vendar se ne zaveda, da je šele na začetku duhovne poti in da nanj preži skušnjava, v katero bo kmalu padel. Za ozdravitev nečimrnih ljudi duhovni učitelji ne predlagajo veliko zdravil. Navsezadnje ima zlo nečimrnosti svoje zdravilo že v samem sebi: pohvale, ki jih nečimrnež želi dobiti v svetu, se bodo kmalu obrnila proti njemu. Koliko ljudi, zapeljanih z lažno samopodobo, je nato padlo v grehe, ki so se jih kmalu zatem sramovali! Najlepše navodilo za premagovanje nečimrnosti najdemo v pričevanju svetega Pavla. Apostol se je vedno soočal s pomanjkljivostjo, ki je ni mogel nikoli premagati. Trikrat je prosil Gospoda, naj ga reši te nadloge, a nazadnje mu je Jezus odgovoril: »Dovolj ti je moja milost. Moč se dopolnjuje v slabotnosti.« Od tistega dne je bil Pavel svoboden. In njegov sklep naj postane tudi naš: »Zato se bom zelo rad ponašal s svojimi slabotnostmi, da bi se v meni utaborila Kristusova moč« (2 Kor 12,9). 9. del: Napuh uničuje človeške odnose… Stari Grki so napuh opredelili z izrazom, ki bi ga lahko prevedli kot »pretiran sijaj«. Dejansko je napuh pomeni samopoveličevanje, ošabnost, nečimrnost. Izraz se pojavi tudi v tistem nizu grešljivosti, ki jih Jezus našteje, ko pojasnjuje, da zlo vedno prihaja iz človekovega srca (prim. Mr 7,22). Napuhnjen človek je nekdo, ki misli, da je veliko več, kot je v resnici; ki hlepi, da bi bil priznan kot pomembnejši od drugih, vedno hoče, da se mu priznajo njegove zasluge, in prezira druge, saj jih ima za manjvredne. Iz tega prvega opisa vidimo, da je greh napuha zelo podoben grešnemu nagnjenju nečimrnosti, o kateri smo govorili prejšnjič. Če je nečimrnost bolezen človeškega jaza, pa je v primerjavi z opustošenjem, ki ga zmore napuh, še vedno otroška bolezen. Menihi so pri analizi človeških norosti prepoznali določen vrstni red v zaporedju zla: začnejo z najhujšimi grehi, kot je požrešnost, in pridejo do najbolj vznemirjujočih pošasti. Med vsemi grešnimi nagnjenji je napuh velik kralj. Ni naključje, da ga Dante v Božanski komediji postavi v prvi krog vic: kdor podleže temu grešnemu nagnjenju, je daleč od Boga, za njegovo odpravo pa sta potrebna čas in napor, bolj kot za katero koli drugo bitko, v katero je kristjan poklican. V resnici se v tem zlu skriva koreniti greh, absurdno prepričanje, da smo podobni Bogu. Greh naših prvih staršev, o katerem pripoveduje prva Mojzesova knjiga, je v vseh pogledih greh napuha. Skušnjavec jima reče: »… da bi se vama tisti dan, ko bi jedla z njega, odprle oči in bi postala kakor Bog« (1 Mz 3,5). Pisci o duhovnosti so bolj pozorni na opisovanje podleganja napuhu v vsakdanjem življenju, na ponazarjanje, kako uničuje človeške odnose, na izpostavljanje, kako to zlo zastruplja tisti občutek bratstva, ki bi ljudi moral združevati. Tu je torej dolg seznam simptomov, ki razkrivajo, da je človek podlegel grešne-mu nagnjenju ponosa. To je zlo z očitnim fizičnim videzom: človek z napuhom je vzvišen, ima »tog vrat«, ki se ne upogiba. Je človek, ki zlahka prezirljivo obsoja: brez razloga izreka nepreklicne sodbe o drugih, ki se mu zdijo brezupno nekompetentni in nesposobni. V svoji oholosti pozablja, da nam je Jezus v evangelijih dal zelo malo moralnih zapovedi, vendar je bil pri eni od njih brezkompromisen: nikoli ne sodite. Da imaš opraviti s človekom, polnim napuha, spoznaš po tem, da ko mu nameniš majhno konstruktivno kritiko ali povsem neškodljivo pripombo, se nanjo odzove pretirano, kot da bi kdo užalil njegovo veličastvo: besni, vpije, užaljeno prekine odnose z drugimi. S človekom, ki je boln od napuha, lahko storimo le malo. Z njim se je nemogoče pogovarjati, kaj šele ga popravljati, saj je navsezadnje izven samega sebe. Treba je le biti potrpežljiv z njim, saj se bo nekoč njegova zgradba zrušila. Italijanski pregovor pravi: »Napuh se odpravi na konju, vrne pa se peš.« V evangelijih se je Jezus srečeval z mnogimi napuhnjenimi ljudmi in to grešno nagnjenje pogosto pride na dan tudi pri tistih, ki so ga dobro skrivali. Peter se je do skrajnosti bahal s svojo zvestobo: »Tudi če te vsi zapustijo, jaz te ne bom!« (prim. Mt 26,33). Kmalu pa je izkusil, da je tako kot drugi tudi on prestrašen pred smrtjo, za katero si ni predstavljal, da je lahko tako blizu. In tako bo tistega drugega Petra, ki glave ne nosi več visoko, ampak joka bridke solze, Jezus ozdravil in bo končno sposoben nositi težo Cerkve. Pred tem se je ponašal z domišljavostjo, s katero bi bilo bolje, da se ne bi ponašal; zdaj pa je zvest učenec, ki ga lahko gospodar, kot pravi prilika, »postavi čez vse svoje premoženje« (prim. Lk 12,44). Odrešenje gre prek ponižnosti, ki je pravo zdravilo za vsako dejanje napuha. V Magnificatu Marija opeva Boga, ki s svojo močjo razprši tiste, ki so napuhnjenih misli (prim. Lk 46,51). Nesmiselno je Bogu kaj ukrasti, kot poskušajo storiti napuhnjeni ljudje, saj nam navsezanje Bog želi dati vse. Zato apostol Jakob svoji skupnosti, ranjeni zaradi medsebojnih sporov, ki izvirajo iz ponosa, zapiše: »Bog se prevzetnim upira, ponižnim pa daje milost« (Jak 4,6). Zato, dragi bratje in sestre, izkoristimo ta postni čas za boj proti našemu napuhu. Kreposti 10. del: Trajno in trdno razpoloženje delati dobro Potem ko smo zaključili predstavitev grešnih nagnjenj, je prišel trenutek da pogledamo simetrično sliko, ki je v nasprotju z izkušnjo zla. Človekovo srce lahko sledi slabim strastem, lahko posluša škodljive skušnjave, preoblečene v mikavna oblačila, lahko pa se vsemu temu tudi upre. Naj bo to še tako naporno, človek je ustvarjen za dobro, ki ga zares izpolni, in v tej umetnosti se lahko tudi izuri, tako da določena razpoloženja v njem ali njej postanejo trajna. Razmišljanje o tej naši čudoviti možnosti predstavlja klasično poglavje moralne filozofije: poglavje o krepostih. Rimski filozofi so kreposti imenovali virtus, grški pa aretē. Latinski izraz izpostavlja predvsem to, da je krepostna oseba močna, pogumna, sposobna discipline in askeze; izvrševanje vrlin je sad dolgega kaljenja, ki zahteva napor in tudi trpljenje. Grška beseda aretē pa po drugi strani označuje nekaj, kar odlikuje, izstopa, vzbuja občudovanje. Krepostna oseba je torej tista, ki se ne izpridi s popačenjem, ampak je zvesta svoji poklicanosti, v celoti uresniči samo sebe. Bili bi na napačni poti, če bi mislili, da so svetniki izjeme človeštva, nekakšen ozek krog prvakov, ki živijo onkraj meja naše vrste. Svetniki so v tej perspektivi, ki smo jo pravkar predstavili glede kreposti, v resnici tisti, ki postanejo v polnosti to, kar so, ki uresničujejo poklicanost, lastno vsakemu človeku. Kako srečen bi bil svet, če bi bili pravičnost, spoštovanje, vzajemna dobrohotnost, velikodušnost in upanje skupna normalnost in ne redka anomalija! Zato bi morali v teh dramatičnih časih, ko se pogosto soočamo z najslabšim, kar je v človeku, ponovno odkriti poglavje o krepostnem delovanju in ga vsi udejanjati. V popačenem svetu se moramo spomniti oblike, v katero smo bili oblikovani, Božje podobe, ki je v nas vtisnjena za vedno. Toda kako lahko opredelimo pojem kreposti? Katekizem katoliške Cerkve nam daje natančno in jedrnato opredelitev: »Krepost je trajno in trdno razpoloženje delati dobro« (KKC 1803). Torej ni improvizirana in nekoliko naključna dobrina, ki bi priložnostno deževala z neba. Zgodovina nam pripoveduje, da so tudi zločinci v trenutku razsodnosti storili dobra dejanja; ta dejanja so gotovo zapisana v »Božji knjigi«, toda krepost je nekaj drugega. Je dobro, ki izhaja iz počasnega zorenja osebe, dokler ne postane njena notranja lastnost. Krepost je habitus svobode. Če smo pri vsakem dejanju svobodni in poklicani izbirati med dobrim in zlim, je krepost tista, ki nam omogoča stalno nagnjenost k pravilni izbiri. Če je krepost tako lep dar, se takoj pojavi vprašanje: kako jo je mogoče pridobiti? Odgovor na to vprašanje ni preprost, ampak je zapleten. Za kristjana je prva pomoč Božja milost. Sveti Duh namreč deluje v nas, krščenih osebah, in deluje v naših dušah, da bi jih vodil h krepostnemu življenju. Koliko kristjanov je prišlo do svetosti s solzami, ko so spoznali, da ne morejo premagati nekaterih svojih slabosti! Toda doživeli so, da je Bog dokončal tisto dobro delo, ki je bilo zanje le osnutek. Milost vedno hodi pred našim moralnim prizadevanjem. Poleg tega ne smemo nikoli pozabiti bogatega nauka starodavne modrosti, ki nam pravi, da krepost raste in jo je mogoče gojiti. In da bi se to zgodilo, je prvi dar Duha, za katerega je treba prositi, ravno modrost. Človeško bitje ni prosto ozemlje za osvajanje užitkov, čustev, instinktov, strasti, ne da bi lahko kar koli storilo proti tem včasih kaotičnim silam, ki v njem prebivajo. Neprecenljiv dar, ki ga imamo, je miselna odprtost, je modrost, ki se zna učiti iz napak, da bi dobro usmerjala življenje. Potem potrebujemo dobro voljo: sposobnost, da izberemo dobro, da se oblikujemo z urjenjem v askezi in se izogibamo skrajnostim. Dragi bratje in sestre, tako začenjamo svoje potovanje po krepostih v tem mirnem vesolju, ki je zahtevno, a odločilno za našo srečo. 11. del: Razumnost Današnjo katehezo bomo posvetili kreposti razumnosti. Skupaj s pravičnostjo, srčnostjo in zmernostjo predstavlja tako imenovane štiri glavne kreposti, ki niso izključna domena kristjanov, ampak spadajo v dediščino starodavne modrosti, zlasti grških filozofov. Zato je bila ena najzanimivejših tem pri srečanju in inkulturaciji ravno tema kreposti. V srednjeveških spisih predstavitev kreposti ni preprosto naštevanje pozitivnih lastnosti duše. Teologi, ki so prevzeli klasične avtorje v luči krščanskega razodetja, so si sedem kreposti - tri teološke in štiri kardinalne - predstavljali kot nekakšen živ organizem, v katerem vsaka krepost zaseda svoj harmonični prostor. Obstajajo bistvene kreposti in dodatne kreposti, kot oporniki, stebri in kapiteli. Morda ne more nič bolj kot arhitektura srednjeveške katedrale obnoviti ideje o harmoniji, ki obstaja v človeku, in njegovi nenehni naravnanosti k dobremu. Začnimo z razumnostjo. To ni krepost bojazljive osebe, ki vedno okleva, kaj naj stori. Ne, to je napačna razlaga. Prav tako ni samo previdnost. Dodeliti prvo mesto razumnosti pomeni, da je človekovo delovanje v rokah njegove inteligence in svobode. Razumna oseba je ustvarjalna: razmišlja, presoja, poskuša razumeti kompleksnost realnosti in ne dovoli, da bi jo premagala čustva, lenoba in pritiski iluzij. V svetu, v katerem prevladujejo videz, površinske misli in banalnost tako dobrega kot zla, je treba obnoviti starodavno učenje o razumnosti. Sveti Tomaž je sledil Aristotelu in razumnost imenoval »recta ratio agibilium«. Gre za sposobnost urejanja ravnanj, da bi jih usmerili k dobremu, zato jo imenujejo »krmarica kreposti«. Razumen človek je tisti ali tista, ki zna izbirati: dokler ostaja v knjigah, je življenje vedno preprosto, sredi vetrov in valov vsakdanjega življenja pa je nekaj popolnoma drugega, pogosto smo negotovi in ne vemo, katero pot izbrati. Kdor je razumen, ne izbira naključno: predvsem ve, kaj hoče, nato pretehta razmere, se posvetuje in s odprtim pogledom ter notranjo svobodo izbere, katero pot bo ubral. Ni nujno, da se ne bo zmotil, saj smo navsezadnje še vedno ljudje, vendar pa se bo vsaj izognil prevelikim ovinkom. Žal se v vsakem okolju najde kdo, ki je nagnjen k temu, da težave odstrani s površnimi šalami ali pa vedno sproža polemike. Razumnost pa je lastnost tistih, ki so poklicani, da vodijo: vedo, da je upravljanje težko, da obstaja veliko stališč in jih je treba poskušati uskladiti, da se ne sme delovati le v dobro nekaterih, ampak vseh. Razumnost prav tako uči, da je, kot pravijo, »odličnost sovražnik dobrega«. Prevelika gorečnost lahko v nekaterih situacijah povzroči katastrofo: lahko uniči gradnjo, za katero bi bila potrebna postopnost; lahko povzroči konflikte in nerazumevanje; lahko celo sproži nasilje. Razumna oseba zna varovati spomin na preteklost, a ne zato, ker bi se bala prihodnosti, ampak ker ve, da je izročilo dediščina modrosti. Življenje je sestavljeno iz nenehnega prekrivanja starih in novih stvari in ni dobro vedno misliti, da se svet začne z nami in da se moramo problemov lotiti od začetka. Razumen človek je tudi previden. Ko se enkrat odločimo za cilj, za katerega si bomo prizadevali, si moramo priskrbeti vsa sredstva, da ga dosežemo. Mnogi evangeljski odlomki nam pomagajo pri vzgajanju razumnosti. Na primer: pameten je tisti, ki gradi svojo hišo na skali, nespameten pa tisti, ki jo gradi na pesku (prim. Mt 7,24-27). Modre so deklice, ki s sabo vzamejo olje za svoje svetilke, in nespametne tiste, ki ga ne vzamejo (prim. Mt 25,1-13). Krščansko življenje je prepletenost preprostosti in bistroumnosti. Ko Jezus pripravlja svoje učence na poslanstvo, jim priporoča: »Glejte, pošiljam vas kakor ovce med volkove; bodite torej preudarni kakor kače in preprosti kakor golobje« (Mt 10,16). Kot da bi hotel povedati, da Bog ne želi le, da smo svetniki, ampak da smo pametni svetniki, kajti brez razumnosti lahko v trenutku zgrešimo pot. 12. del: Potrpežljivost - bistveni vitamin za kristjana Jezus na trpljenje, ki ga prestaja, odgovarja s krepostjo, ki je zelo pomembna, čeprav ne sodi med tradicionalne: krepost potrpežljivosti. Zadeva prenašanje tega, kar trpimo: ni naključje, da ima beseda potrpežljivost isti koren kot trpljenje. In ravno v trpljenju se pokaže potrpežljivost Kristusa, ki s krotkostjo in blagostjo sprejema aretacijo, klofutanje in krivično obsodbo; pred Pilatom se ne pritožuje; prenaša žalitve, pljunke in bičanje vojakov; nosi težo križa; odpusti tistim, ki ga pribijejo na les in na križu se ne odzove na izzivanje, ampak podarja usmiljenje. To je Jezusova potrpežljivost. Vse to nam govori, da Jezusova potrpežljivost ni v stoičnem odporu v trpljenju, ampak je sad večje ljubezni. Apostol Pavel v tako imenovani »hvalnici ljubezni« (prim. 1 Kor 13,4-7) tesno povezuje ljubezen in potrpežljivost. Ko opisuje prvo lastnost ljubezni, namreč uporabi besedo, ki se prevaja z »velikodušna«, »potrpežljiva«. Ljubezen je velikodušna, je potrpežljiva. Izraža presenetljivo misel, ki se v Svetem pismu pogosto pojavlja: Bog se spričo naše nezvestobe pokaže »počasen v jezi«: namesto da bi dal duška svojemu odporu do človekovega zla in greha, se razodene kot večji, vsakokrat pripravljen začeti znova z neskončno potrpežljivostjo. Za Pavla je to prva gesta Božje ljubezni, ki spričo greha ponudi odpuščanje. Pa ne samo to: to je prva gesta vsake velike ljubezni, ki na zlo zna odgovoriti z dobrim, ki se ne zapre v jezo in obup, ampak vztraja in znova začenja. Potrpežljivost, ki začenja znova. Pri korenini potrpežljivosti je torej ljubezen, kakor pravi sv. Avguštin: »Nekdo je toliko močnejši za prenašanje kakršnega koli zla, koliko večja je v njem Božja ljubezen« Lahko bi torej rekli, da ni boljšega pričevanja za Jezusovo ljubezen, kot je srečanje s potrpežljivim kristjanom. Vendar pomislimo tudi na to, koliko je mam in očetov, delavcev, zdravnikov in medicinskih sester, bolnikov, ki vsak dan v skritosti lepšajo svet s sveto potrpežljivostjo! Kot pravi Sveto pismo, »potrpežljiv človek je boljši kakor junak« (Prg 16,32). Vendar moramo biti pošteni: pogosto nam manjka potrpežljivosti. V vsakdanjem življenju smo nepotrpežljivi, vsi. Potrpežljivost potrebujemo kot »bistveni vitamin«, da bi šli naprej, a nagonsko izgubimo potrpljenje in na zlo odgovorimo z zlom: težko je ostati miren, obvladati nagon, zadržati grde odgovore, ublažiti prepire in konflikte v družini, na delu ali v krščanski skupnosti. Takoj pride odgovor, ne zmoremo biti potrpežljivi. Vendar pa spomnimo tudi na to, da potrpežljivost ni samo nujnost, je tudi klic: če je Kristus potrpežljiv, je kristjan poklican biti potrpežljiv. In to zahteva, da plava proti toku danes razširjene miselnosti, v kateri prevladujejo naglica ter »vse takoj«; kjer se ljudje, namesto da bi počakali, da razmere dozorijo, naprezajo v pričakovanju, da se bodo takoj spremenile. Ne pozabimo, da sta naglica in nepotrpežljivost sovražnici duhovnega življenja. Zakaj? Bog je ljubezen in kdor ljubi, se ne utrudi, ni razdražljiv, ne postavlja ultimatov; Bog je potrpežljiv, Bog zna počakati. Pomislimo na pripoved o usmiljenem očetu, ki čaka na sina, ki je odšel od doma: potrpežljivo trpi in je nestrpen samo zato, da bi ga objel, brž ko bi videl, da se vrača (prim. Lk 15,21); ali pomislimo na priliko o pšenici in ljuljki, kjer se Gospodarju ne mudi, da bi predčasno izkoreninil zlo, da bi se nič ne izgubilo (prim. Mt 13,29-30). S potrpežljivostjo se vse reši. Toda, bratje in sestre, kako naj povečamo potrpežljivost? Ker je, kakor uči sv. Pavel, sad Svetega Duha (prim. Gal 5,22), moramo zanjo prositi prav Kristusovega Duha. On nam daje blago moč potrpežljivosti, ker »je krščanski kreposti lastno ne samo delati dobro, ampak tudi prenašati zlo« (sv. Avguštin, Discorsi, 46,13). Zlasti v teh dneh nam bo koristilo, če bomo zrli Križanega, da bomo sprejemali potrpežljivost. Dobra vaja je tudi Njemu prinašati najbolj nadležne ljudi in prositi za milost, da bi v odnosu do njih uresničevali tisto dobro znano a neupoštevano delo usmiljenja: potrpežljivo prenašati nadležne ljudi. In to ni lahko. Pomislimo, če sami to delamo: če potrpežljivo prenašamo nadležne ljudi. Začne se s prošnjo, da bi nanje gledali s sočutjem, z Božjim pogledom, da bi znali njihove obraze ločevati od njihovih napak. Navajeni smo razvrščati ljudi glede na napake, ki jih delajo. Ne, to ni dobro. Na ljudi glejmo glede na njihove obraze, na njihovo srce in ne glede na njihove napake! Za negovanje potrpežljivosti, kreposti, ki življenju daje razcvet, je končno dobro razširiti pogled. Na primer tako, da sveta ne zožimo na naše težave, kot nas vabi knjiga Hoja za Kristusom: »Potrebno je torej, da se spominjaš hujšega trpljenja drugih, da se boš naučil prenašati svoje, majhno«, spominjajoč se, da »ni stvari, pa naj bo še tako majhna, ki bi, če jo le prenašamo iz ljubezni do Boga, šla mimo brez nagrade pri Bogu« (III,19). In še, ko čutimo, da smo v primežu preizkušnje, se je dobro, kot nas uči Job, z upanjem odpreti novosti Boga, v trdnem zaupanju, da On ne bo razočaral naših pričakovanj. Potrpežljivost je znati prenašati zlo. 13. del: Pravičnost Prišli smo do druge glavne kreposti: danes bomo govorili o pravičnosti. To je najodličnejša družbena vrlina. Katekizem katoliške Cerkve jo opredeli takole: »Pravičnost je nravna krepost, ki obstaja v stanovitni in trdni volji, da damo Bogu in bližnjemu, kar jima gre« (št. 1807). To je pravičnost. Kadar se omenja pravičnost, se pogosto navaja tudi geslo, ki jo predstavlja: »unicuique suum - to je vsakemu svoje«. Gre za krepost prava, ki skuša pravično urejati odnose med ljudmi. Alegorično jo predstavlja tehtnica, saj je njen cilj »poravnati račune« med ljudmi, zlasti kadar obstaja nevarnost, da bi prišlo do kakšnega neravnovesja. Njen namen je, da se v družbi z vsakim ravna v skladu z njegovim dostojanstvom. Toda že starodavni učitelji so učili, da so za to potrebne tudi druge krepostne drže kot so dobrohotnost, spoštovanje, hvaležnost, vljudnost, poštenost: kreposti, ki prispevajo k dobremu sobivanju med ljudmi. Vsi razumemo, da je pravičnost temeljnega pomena za mirno sobivanje v družbi: svet brez zakonov bi bil svet, v katerem je nemogoče živeti, spominjal bi na džunglo. Brez pravičnosti ni miru. Če se pravičnosti ne spoštuje, nastajajo konflikti. Brez pravičnosti se uveljavlja zakon prevlade močnejšega nad šibkejšim in to ni prav. Vendar pa je pravičnost krepost, ki deluje tako v velikem kot v malem: ne zadeva samo sodnih dvoran, temveč tudi etiko, ki je značilna za naše vsakdanje življenje. Vzpostavlja iskrene odnose z drugimi: uresničuje evangeljsko naročilo, v skladu s katerim mora biti kristjanov »"da" "da", "ne" "ne"; kar je več kot to, je od hudega« (Mt 5,37). Polresnice, pretkani govori, ki skušajo preslepiti bližnjega, molčečnost, ki prikriva resnične namene, niso drže, skladne s pravičnostjo. Pravičen človek je pošten, preprost in odkrit, ne nosi mask, predstavlja se takšen, kakršen je, in govori resnico. Na njegovih ustnicah je pogosto beseda »hvala«: ve, da če si še tako prizadevamo, da bi bili velikodušni, ostajamo vedno dolžniki svojemu bližnjemu. Če ljubimo, je to tudi zato, ker smo bili prvi ljubljeni. V izročilu lahko najdemo številne opise pravičnega človeka. Poglejmo si nekatere izmed njih. Pravični človek spoštuje zakone in se po njih ravna, saj se zaveda, da so ovira, ki ščiti nemočne pred arogantnostjo mogočnežev. Pravični človek ne skrbi le za svojo lastno blaginjo, ampak želi dobrobit za celotno družbo. Zato ne podleže skušnjavi, da bi mislil samo nase in skrbel za svoje zadeve, pa naj bodo še tako upravičene, kakor da bi bile edina stvar, ki obstaja na svetu. Krepost pravičnosti jasno pokaže - in v srce postavi zahtevo -, da ne more obstajati resnično dobro zame, če ne obstaja tudi dobro za vse. 14. del: Srčnost nam pomaga, da rečemo »ne« zlu in brezbrižnosti Današnja kateheza je posvečena tretji glavni kreposti, to je srčnosti. Izhajajmo iz opisa v Katekizmu katoliške Cerkve: »Srčnost je nravna krepost, ki v težavah zagotavlja trdnost in stanovitnost v prizadevanju za dobro. Srčnost nam krepi odločnost v upiranju skušnjavam in premagovanju ovir v nravnem življenju. Krepost srčnosti napravlja človeka sposobnega za premagovanje strahu, celo strahu pred smrtjo, za prestajanje preizkušenj in preganjanj« (KKC 1808). To je torej najbolj »bojevita« vrlina. Če je bila prva izmed glavnih kreposti, razumnost, povezana predvsem s človekovim razumom, in je pravičnost našla svoje domovanje v volji, so to tretjo krepost, srčnost, sholastični avtorji pogosto povezovali s tem, kar so starodavni avtorji imenovali »strastno hotenje«. Antična misel si ni predstavljala človeka brez strasti: bil bi kamen. In ni rečeno, da so strasti nujno ostanek greha, vendar pa jih je treba vzgajati, usmerjati, očiščevati z vodo krsta ali bolje rečeno z ognjem Svetega Duha. Kristjan, ki nima poguma, ki svojih moči ne upogiba v dobro, ki nikogar ne izzove, je nekoristen kristjan. Jezus ni prosojen in aseptičen Bog, ki ne pozna človeških čustev. Nasprotno. Spričo smrti prijatelja Lazarja plane v jok; in v nekaterih njegovih izrazih se kaže njegov goreč duh, kot tedaj, ko reče: »Prišel sem, da vržem ogenj na zemljo, in kako želim, da bi se že razplamtel!« (Lk 12,49); in spričo trgovine v templju se je silovito odzval (prim. Mt 21,12-13). Vendar pa sedaj poskušajmo najti bivanjski opis te zelo pomembne kreposti, ki nam pomaga, da v življenju obrodimo sadove. Starodavni avtorji - tako grški filozofi kot krščanski teologi - so v kreposti srčnosti prepoznali dva vidika: pasivnega in aktivnega. Prvi je usmerjen v nas same. Obstajajo notranji sovražniki, ki jih moramo premagati in ki se imenujejo zaskrbljenost, tesnoba, strah, krivda: vse sile, ki razburkajo našo notranjost in nas v nekaterih situacijah ohromijo. Koliko borcev podleže, še preden se lotijo izziva, ker se ne zavedajo teh notranjih sovražnikov! Srčnost je predvsem zmaga nad nami samimi. Večina strahov, ki se porajajo v nas, je nerealnih in se nikakor ne uresničijo. Bolje je torej klicati Svetega Duha ter vse soočati s potrpežljivo srčnostjo: reševati po eno težavo naenkrat, kakor zmoremo, vendar ne sami! Gospod je z nami, če zaupamo Vanj in iskreno iščemo dobro. Potem lahko v vsaki situaciji računamo na Božjo previdnost, ki nas ščiti in brani. Potem pa obstaja drugi vidik kreposti, ki je tokrat bolj dejavne narave. Poleg notranjih preizkušenj obstajajo tudi zunanji sovražniki, ki so življenjske preizkušnje, preganjanja, težave, ki jih nismo pričakovali in nas presenetijo. Lahko sicer skušamo predvideti, kaj se nam bo zgodilo, vendar resničnost v veliki meri tvorijo nepredvidljivi dogodki in v tem morju včasih naš čoln premetavajo valovi. Srčnost nam torej pomaga postati vzdržljivi mornarji, ki se ne ustrašijo in ne obupajo. Srčnost je temeljna krepost, ker resno vzame izziv zla v svetu. Nekateri se pretvarjajo, da zlo ne obstaja, da je vse v redu, da človeška volja ni nikoli slepa, da se v zgodovini ne borijo temne sile, ki prinašajo smrt. Vendar zadošča, da prelistamo zgodovinsko knjigo ali na žalost tudi časopise, da odkrijemo podlosti, katerih žrtve smo, deloma pa tudi protagonisti: vojne, nasilje, suženjstvo, zatiranje revnih, nikoli zaceljene rane, ki še vedno krvavijo. Krepost srčnosti nam pomaga, da reagiramo in vsemu temu zavpijemo »ne«, odločen »ne«. Na našem udobnem Zahodu, ki je vse nekoliko razvodenel, ki je pot popolnosti spremenil v preprost organski razvoj, ki ne potrebuje bojev, ker se mu zdi vse enako, včasih zaznamo zdravo nostalgijo po prerokih. Toda moteči, vizionarski ljudje so zelo redki. Potrebno je, da nas nekdo premakne z mehkega mesta, kamor smo se udobno namestili, in nas primora, da odločno ponovimo svoj »ne« zlu in vsemu, kar vodi v brezbrižnost. »Ne« zlu in »ne« brezbrižnosti; »da« poti, poti, ki nam pomaga, da napredujemo, in za to se moramo boriti. V evangeliju torej ponovno odkrijmo Jezusovo srčnost in se je naučimo iz pričevanja svetnikov in svetnic. Hvala. 15. del: Zmernost - ravnotežje pri uporabi dobrin in tehtanju besed Danes bom govoril o četrti in zadnji glavni kreposti: zmernost. Ta krepost ima skupaj z ostalimi tremi krepostmi zelo dolgo zgodovino in ne pripada samo kristjanom. Za Grke je bil cilj udejanjanja kreposti sreča. Filozof Aristotel je napisal svoje najpomembnejše delo o etiki in ga namenil sinu Nikomahu, da bi ga poučil o umetnosti življenja. Zakaj vsi iščemo srečo, vendar pa jo le redki dosežejo? To je vprašanje. Da bi odgovoril na to vprašanje, Aristotel obravnava temo vrlin, med katerimi ima pomembno mesto enkrátea, to je zmernost. Grški izraz dobesedno pomeni »oblast nad samim seboj«. Ta vrlina je torej sposobnost samoobvladanja, umetnost, da se ne pustimo premagati uporniškim strastem, da v red spravimo to, kar Manzoni imenuje »zmešnjava človeškega srca«. Katekizem katoliške Cerkve pravi, da je zmernost »nravna krepost, ki brzda privlačnost naslad (ugodja) in daje ravnotežje pri uporabi ustvarjenih dobrin. Zmernost usposablja voljo za gospostvo nad nagoni in ohranja teženja v mejah dostojnosti in poštenosti. Zmeren človek usmerja svoje čutne želje k dobremu, ohranja zdravo razsodnost ter se ne ravna po svojem poželenju in po svoji moči, da bi sledil pohlepu svojega srca« (št. 1809). Zmernost je torej, kakor pravi italijanska beseda, krepost prave mere. V vsaki situaciji je potrebno ravnati preudarno, saj so ljudje, ki jih vedno vodi nagon ali vznesenost, navsezadnje nezanesljivi. V svetu, v katerem se veliko ljudi hvali, da govorijo to, kar mislijo, zmerna oseba raje misli to, kar govori. Ali razumete razliko? Ne reči to, kar mi pride na misel, ampak pomisliti, kaj moram reči. Ne daje nepremišljenih obljub, ampak se obveže v tolikšni meri, da jih lahko izpolni. Tudi glede užitkov zmerna oseba ravna preudarno. Prosti tek impulzov in popolno prepuščanje užitkom se na koncu obrneta proti nam in nas pahneta v stanje naveličanosti. Koliko ljudi, ki so želeli nenasitno poskusiti vse, je ugotovilo, da so izgubili okus za karkoli! Bolje je torej iskati pravo mero: na primer, če želimo ceniti dobro vino, ga je bolje uživati v majhnih požirkih, kot pa ga pogoltniti naenkrat. To vsi poznamo. Zmerna oseba zna dobro tehtati in odmerjati besede. Razmišlja o tem, kaj reče. Ne dopusti, da trenutek jeze uniči odnose in prijateljstva, ki se jih potem lahko obnovi le s težavo. Zlasti v družinskem življenju, kjer so zavore nižje, vsi tvegamo, da ne brzdamo napetosti, razdraženosti in jeze. Obstaja čas za pogovor in čas za molk, vendar je pri obeh potrebna prava mera. To velja za mnoge stvari, na primer tudi za druženje z drugimi in za to, da smo sami. Če zna zmerna oseba nadzorovati svojo jezljivost, to še ne pomeni, da jo bomo vedno videli z mirnim in nasmejanim obrazom. Včasih se je treba tudi razburiti, vendar vedno na pravi način. To so besede: prava mera, pravi način. Beseda graje je včasih bolj zdrava od kislega, zamerljivega molka. Zmerna oseba ve, da ni nič bolj neprijetno kot popravljati drugega, vendar pa tudi ve, da je to potrebno: sicer bi dali prosto pot zlu. V določenih primerih zmernemu človeku uspe držati skupaj skrajnosti: zagovarja absolutna načela, se zavzema za vrednote, o katerih se ni mogoče pogajati, hkrati pa zna razumeti ljudi in do njih kaže empatijo. Dar zmernega človeka je torej ravnovesje, ki je tako dragocena kot redka lastnost. Vse v našem svetu namreč sili v pretiravanje. Zmernost pa se dobro ujema z evangeljskimi držami, kot so majhnost, diskretnost, skritost, krotkost. Kdor je zmeren, ceni spoštovanje drugih, vendar ga ne postavlja za edino merilo vsakega dejanja in vsake besede. Je občutljiv, zna jokati in se tega ne sramuje, vendar se ne smili samemu sebi. Ko je poražen, ponovno vstane; ko zmaga, se zna vrniti v svoje nekdanje skrito življenje. Ne išče aplavzov, vendar pa se zaveda, da potrebuje druge. Bratje in sestre, ni res, da zmernost naredi človeka sivega in brez veselja, ne. Nasprotno, zaradi nje človek bolje okuša dobrine življenja: druženje za mizo, nežnost nekaterih prijateljstev, domačnost z modrimi ljudmi, čudenje nad lepotami stvarstva. Sreča z zmernostjo je veselje, ki cveti v srcu tistih, ki prepoznajo in cenijo tisto, kar je v življenju najpomembnejše. Prosimo Gospoda, naj nam podari ta dar: dar zrelosti, odraslosti, čustvene zrelosti, družbene zrelosti. Dar zmernosti. 16. del: Vera, upanje in ljubezen, protiutež samozadostnosti V zadnjih tednih smo razmišljali o glavnih krepostih: razumnosti, pravičnosti, srčnosti in zmernosti. Kot smo že večkrat poudarili, te štiri kreposti pripadajo zelo stari modrosti, ki je nastala še pred krščanstvom. Že pred Kristusom so poštenost opredeljevali kot državljansko dolžnost, modrost kot pravilo delovanja, pogum kot temeljno sestavino življenja, ki teži k dobremu, in zmernost kot potrebno mero, da nas ne preplavijo skrajnosti. Krščanstvo te dediščine človeštva ni nadomestilo, temveč se je nanjo osredotočilo, jo okrepilo, očistilo in vključilo v vero. V srcu vsakega moškega in ženske je torej zmožnost iskanja dobrega. Sveti Duh je dan zato, da bi tisti, ki ga prejmejo, lahko jasno razločevali dobro od zla, imeli moč, da bi se držali dobrega in se izogibali zla, ter tako dosegli popolno uresničitev vere. Toda na poti k polnosti življenja, ki je del usode vsakega človeka, kristjan uživa posebno pomoč Svetega Duha, Jezusovega Duha. Ta se uresničuje z darom treh drugih, izrazito krščanskih kreposti, ki se v novi zavezi pogosto omenjajo skupaj. Te temeljne drže, ki zaznamujejo kristjanovo življenje, so vera, upanje in ljubezen. Krščanski pisci so jih kmalu poimenovali teologalne kreposti, saj jih sprejmemo in živimo v odnosu z Bogom, da bi jih razlikovali od drugih, imenovanih glavne ali kardinalne kreposti, saj predstavljajo »tečaj« (lat. cardo) dobrega življenja. Tri teologalne kreposti prejmemo pri krstu in prihajajo od Svetega Duha. Tako teologalne kot glavne kreposti, vključene v številna sistematična razmišljanja, so tako sestavile čudovito sedmerico, ki je pogosto postavljena v nasprotje s sedmimi glavnimi grehi. Katekizem katoliške Cerkve takole opredeljuje delovanje teologalnih kreposti: »... so temelj, duša in značilnost kristjanovega nravnega delovanja. Božje kreposti oblikujejo in oživljajo vse nravne kreposti. Bog jih vlije v dušo vernih, da bi jih tako usposobil, da delujejo kot njegovi otroci in zaslužijo večno življenje. Božje kreposti so poroštvo navzočnosti in delovanja Svetega Duha v zmožnostih človeškega bitja« (KKC, 1813). Medtem ko je nevarnost kardinalnih kreposti to, da oblikujejo moške in ženske, ki junaško delajo dobro, vendar pa so sami in izolirani, pa je velik dar teologalnih kreposti življenje, živeto v Svetem Duhu. Kristjan ni nikoli sam. Dobrega ne dela zaradi ogromnega napora osebne zavzetosti, ampak zato, ker kot ponižen učenec hodi za učiteljem Jezusom. Kristjan ima teologalne kreposti, ki so velika protiutež samozadostnosti. Kako pogosto nekateri moralno neoporečni moški in ženske tvegajo, da v očeh tistih, ki jih poznajo, postanejo domišljavi in arogantni! Pred to nevarnostjo nas dobro svari evangelij, kjer Jezus učencem priporoča: »Tako tudi vi, ko naredite vse, kar vam je bilo ukazano, govorite: ›Preprosti služabniki smo; storili smo, kar smo bili dolžni storiti.‹« (Lk 17,10). Napuh je strup, in to močan strup: dovolj je že kapljica, da pokvari celotno življenje, zaznamovano z dobroto. Človek je morda opravil goro dobrih dejanj, požel priznanja in pohvale, toda če je vse to storil le zase, da bi se povzdignil, ali se lahko še vedno imenuje kreposten človek? Ne! Dobrota ni le cilj, ampak tudi način. Za dobroto je potrebno veliko diskretnosti, veliko prijaznosti. Predvsem pa je treba dobroto osvoboditi tiste včasih preveč zajetne prisotnosti, ki je naš »jaz«. Ko je naš »jaz« v središču vsega, vse uniči. Če vsako dejanje, ki ga v življenju storimo, storimo samo zase, ali je ta motivacija res tako pomembna? Ubogi »jaz« si vse podvrže in tako se rodi ponos. Pri odpravljanju vseh teh situacij, ki včasih postanejo mučne, so nam v veliko pomoč teologalne kreposti. In to še posebej v trenutku padca, saj tudi tisti z dobrimi moralnimi nameni včasih padejo. V življenju vsi pademo, ker smo vsi grešniki. Tako kot se tudi tisti, ki se vsak dan urijo v kreposti, včasih naredijo napako - v življenju vsi delamo napake: razum ni vedno jasen, volja ni vedno trdna, strasti niso vedno obvladane, pogum ne premaga vedno strahu. Toda če odpremo svoje srce Svetemu Duhu, notranjemu Učitelju, On v nas oživi teologalne kreposti: če smo izgubili zaupanje, nas Bog z močjo Duha ponovno odpre za vero; če smo obupani, Bog v nas prebudi upanje; in če je naše srce otrdelo, ga Bog omehča s svojo ljubeznijo. Hvala. 17. del: Vera,dar, za katerega je treba vsak dan prositi. Danes bi vam rad govoril o kreposti vere. Skupaj z ljubeznijo in upanjem jo imenujemo »teologalna«, ker se jo lahko živi samo zahvaljujoč Božjemu daru. Tri teologalne kreposti so veliki darovi, ki nam jih Bog daje naši moralni zmogljivosti. Brez njih bi lahko bili preudarni, pravični, močni in zmerni, a ne bi imeli oči, ki lahko vidijo tudi v temi, ne bi imeli srca, ki ljubi tudi takrat, ko ni ljubljeno, ne bi imeli upanja, ki upam proti vsakemu upanju. Kaj je vera? Katekizem katoliške Cerkve nam pojasni, da je vera dejanje, s katerim se človek svobodno izroči Bogu (KKC 1814). V tej veri je Abraham bil veliki oče. Ko je pristal, da bo zapustil deželo svojih prednikov in se odpravil v deželo, ki mu jo bo pokazal Bog, bi ga verjetno opisali kot blazneža: zakaj bi zapustil znano zaradi neznanega, gotovo zaradi negotovega? Toda Abraham se je odpravil na pot, kot da bi videl nevidno. In to nevidno bo ostalo tisto, zaradi česar se bo s sinom Izakom, edinim sinom obljube, ki mu bo šele v zadnjem trenutku prihranjeno žrtvovanje, povzpel na goro. S to vero Abraham postane oče dolge vrste otrok. Mož vere bo Mojzes, ki sprejme Božji glas - čeprav bi ga lahko zavrnil marsikateri dvom - in ostane trden; zaupa v Gospoda in celo brani ljudstvo, ki mu je sicer toliko krat primanjkovalo vere. Žena vere bo Devica Marija, ki angelovo oznanilo - ki bi ga mnogi zavrnili kot preveč zahtevno in tvegano, odgovori: »Glej, Gospodova služabnica sem, zgôdi se mi po tvoji besedi!« (Lk 1,38). Marija se s srcem, polnim vere in zaupanja v Boga, odpravi na pot, za katero ne pozna ne sledi ne nevarnosti. Vera je krepost, ki naredi kristjana. Biti kristjan ne pomeni predvsem sprejeti neko kulturo z vrednotami, ki ji pripadajo, ampak sprejeti in varovati vez: jaz in Bog, moja oseba in ljubeče Jezusovo obličje. Ta vez iz nas naredi kristjane. Ko govorimo o veri, nam pride na misel zgodba iz evangelija. Jezusovi učenci prečkajo jezero in preseneti jih nevihta. Mislijo, da jim bo uspelo prečkati z močjo svojih rok, z izkušnjami, toda čoln se začne polniti z vodo in zajame jih panika (prim. Mk 4,35-41). Ne zavedajo se, da imajo rešitev pred očmi: Jezus je z njimi v čolnu, sredi nevihte, in spi. Ko ga končno zbudijo, prestrašeni in celo jezni, ker jih pušča umreti, jih Jezus graja: »Kaj ste strahopetni? Ali še nimate vere?« (Mr 4,40). Tu je torej velik sovražnik vere: ne inteligenca, ne razum, kot žal nekateri še naprej obsedeno ponavljajo, ampak strah. Zato je vera prvi dar, ki ga je treba prejeti v krščanskem življenju: dar, ki ga je treba sprejeti in zanj prositi vsak dan, da bi se lahko v nas obnovil. Na videz je to majhen dar, vendar je bistvenega pomena. Ko so nas prinesli h krstilniku, je duhovnik naše starše, potem ko so povedali ime, ki so ga izbrali za nas, vprašal: »Kaj želite od božje Cerkve?« Odgovorili so: »Vero, krst!« Za krščanskega starša, ki se zaveda milosti, ki mu je bila podarjena, je to dar, ki ga mora prositi tudi za svojega otroka: vera. Z njo starš ve, da se njegov otrok tudi sredi življenjskih preizkušenj ne bo podlegel strahu. Prav tako ve, da bo, ko ne bo več imel staršev na tej zemlji, še naprej imel Boga Očeta v nebesih, ki ga ne bo nikoli zapustil. Naša ljubezen je tako krhka. Samo Božja ljubezen premaga smrt. Seveda, kot pravi apostol, vere nimajo vsi (prim. 2 Tes 3,2) in tudi mi, ki smo verniki, se pogosto zavedamo, da je imamo le malo. Jezus nas lahko pogosto graja, tako kot svoje učence, da smo »maloverneži«. Vendar je to najsrečnejši dar, edina krepost, ki jo lahko zavidamo. Kajti kdor ima vero, v njem prebiva moč, ki ni samo človeška; vera namreč v nas »omogoči« milost in odpre um za Božjo skrivnost. Kot je enkrat dejal Jezus: »Če bi imeli vero kakor gorčično zrno, bi rekli tej murvi: ›Izruj se s koreninami vred in se presadi v morje,‹ in bi vam bila pokorna« (Lk 17,6). Zato mu tudi mi, tako kot učenci, ponavljamo: »Gospod, pomnôži nam vero!« (Lk 17,5). 18. del: Upanje, ki ga naš svet tako potrebuje Pri zadnji katehezi smo začeli premišljevati o teologalnih krepostih: veri, upanju in ljubezni. Prejšnjič smo razmišljali o veri, danes pa bomo o upanju. »Upanje je teologalna krepost, s katero hrepenimo po nebeškem kraljestvu in po večnem življenju kot svoji sreči, zaupajoč v Kristusove obljube in opirajoč se ne na svoje moči, marveč na pomoč milosti Svetega Duha« (KKC 1817). Te besede nam potrjujejo, da je upanje odgovor, ki se ponudi našemu srcu, ko se v nas pojavi absolutno vprašanje: »Kaj bo z mano? Kaj je cilj moje poti? Kaj je usoda sveta?« Vsi se zavedamo, da negativen odgovor na ta vprašanja, povzroča žalost. Če življenjska pot nima smisla, če na začetku in na koncu ni ničesar, se lahko vprašamo, zakaj bi sploh morali hoditi: tako se pojavi človeški obup, občutje nesmiselnosti vsega. Mnogi bi se lahko uprli: »Trudim se biti kreposten, razumen, pravičen, srčen, zmeren. Bil sem tudi moški ali ženska vere. Čemu je služil moj boj?« Če primanjkuje upanja, so vse ostale kreposti v nevarnosti, da se sesujejo in postanejo pepel. Če ne bi obstajala zanesljivost jutrišnjega dne in svetlo obzorje, bi lahko sklepali le, da je krepost odvečen napor. »Samo če je prihodnost kot pozitivna resničnost zanesljiva, je mogoče živeti tudi sedanjost« (Benedikt XVI., Spe salvi, 2). Kristjan nima upanja po svoji zaslugi. Če verjame v prihodnost, je to zato, ker je Kristus umrl in vstal in nam podaril svojega Duha. »Odrešenje nam je darovano tako, da nam je bilo podarjeno upanje, zanesljivo upanje, s katerim moremo obvladovati svojo sedanjost« (Benedikt XVI., Spe salvi, 1). V tem smislu še enkrat poudarjamo, da je upanje teologalna krepost: ne izvira iz nas, ni neka trdovratnost, v katero hočemo prepričati sami sebe, ampak je dar, ki prihaja neposredno od Boga. Mnogim dvomljivim kristjanom, ki se še niso popolnoma prerodili v upanju, apostol Pavel ponudi novo logiko krščanske izkušnje: »Če pa Kristus ni bil obujen, je prazna vaša vera in ste še v svojih grehih. Tedaj so izgubljeni tudi tisti, ki so zaspali v Kristusu. Če samo zaradi tega življenja zaupamo v Kristusa, smo od vseh ljudi najbolj pomilovanja vredni« (1 Kor 15,17-19). Kot da bi rekel: če veruješ v Kristusovo vstajenje, potem z gotovostjo veš, da noben poraz in nobena smrt nista za vedno. Če pa ne veruješ v Kristusovo vstajenje, potem je vse prazno, tudi pridiganje apostolov. Upanje je krepost, proti kateri pogosto grešimo: v naših slabih nostalgijah, melanholijah, ko mislimo, da je pretekla srečnost za vedno pokopana. Proti upanju grešimo, ko izgubimo poguma pred našimi grehi in pozabimo, da je Bog usmiljeni in večji od našega srca. Tega ne pozabimo, bratje in sestre: Bog vse odpušča, Bog vedno odpušča. Mi smo tisti, ki se naveličamo prositi odpuščanje. Proti upanju grešimo, ko v nas jesen odstrani pomlad; ko Božja ljubezen preneha biti večni ogenj in nimamo poguma sprejemati odločitev, ki nas zavezujejo za vse življenje. To krščansko krepost današnji svet zelo potrebuje! Svet potrebuje upanje. Prav tako zelo potrebuje potrpežljivost, krepost, ki hodi z roko v roki z upanjem. Potrpežljivi ljudje so tkalci dobrega. Vztrajno si želijo miru, in čeprav se nekaterim mudi in bi radi imeli vse in takoj, ima potrpežljivost sposobnost čakanja. Tudi ko mnogi okoli njih podležejo razočaranju, tisti, ki jih oživlja upanje in so potrpežljivi, zmorejo prehoditi najtemnejše noči. Upanje in potrpežljivost gresta skupaj.  Upanje je krepost mladih po srcu in tu starost ne šteje. Obstajajo namreč tudi stari ljudje z očmi, polnimi svetlobe, ki živijo v stalni usmerjenosti v prihodnost. Pomislimo na tista dva starčka iz evangelija, Simeona in Ano: nikoli se nista naveličala čakati in zadnji del svoje zemeljske poti sta bila blagoslovljena s srečanjem z Mesijo, ki sta ga prepoznala v Jezusu, ki so ga starši prinesli v tempelj. Kakšna milost, če bo tako za vse nas! Če bo po dolgem romanju, ko bomo odložili bisago in palico, naše srce napolnilo veselje, ki ga še nikoli nismo občutili, in bomo tudi mi lahko vzkliknili: »Gospod, zdaj odpuščaš svojega služabnika po svoji besedi v miru, kajti moje oči so videle tvojo rešitev, ki si jo pripravil pred obličjem vseh ljudstev: luč v razodetje poganom in slavo Izraela, tvojega ljudstva« (Lk 2,29-32). Bratje in sestre, hodimo dalje in prosimo za milost, da bi imeli upanje in potrpežljivost. Vedno glejmo proti zadnjemu srečanju. Vedno mislimo na to, da nam je Gospod blizu in smrt ne bo nikoli zmagala. Pojdimo naprej in Gospoda prosimo, naj nam podari to veliko krepost, ki je upanje in ki jo spremlja potrpežljivost. 19. del: Ljubiti ..., tudi sovražnike Danes bomo govorili o tretji teologalni kreposti, o ljubezni. Je vrh celotne poti, ki smo jo prehodili s katehezami o krepostih. Misel na ljubezen nam takoj razširi srce in misli se podajo k besedam svetega Pavla iz Prvega pisma Korinčanom. Ob koncu te čudovite hvalnice, apostol navede trojico teologalnih kreposti in pravi: »Za zdaj pa ostanejo vera, upanje, ljubezen, to troje. In največja od teh je ljubezen« (1Kor 13,13). Pavel te besede nameni skupnosti, ki je vse prej kot popolna v bratski ljubezni: kristjani v Korintu so bili precej prepirljivi, obstajale so notranje razprtije, nekateri so mislili, da imajo vedno prav in niso poslušali drugih, ampak so jih imeli za manjvredne. Pavel jih opozarja, da spoznanje napihuje, ljubezen pa izgrajuje (prim. 1 Kor 8,1). Apostol nato poroča o škandalu, ki se nanaša na trenutek največje združitve krščanske skupnosti, namreč na »Gospodovo večerjo«, evharistično obhajanje: tudi tam so bili razdori in nekateri so celo izkoristili priložnost, da so jedli in pili, pri tem pa izključevali tiste, ki niso imeli ničesar. To Pavel ostro obsodi: »Vi se res zberete, a temu se ne reče jesti Gospodovo večerjo« (1 Kor 11,20). Kdo ve, morda v skupnosti v Korintu nihče ni pomislil, da je storil greh, in so se jim te ostre apostolove besede zdele nekoliko nerazumljive. Verjetno so vsi bili prepričani, da so dobri ljudje, in če bi jih kdo vprašal o ljubezni, bi odgovorili, da je ljubezen zanje seveda zelo pomembna vrednota, tako kot prijateljstvo in družina. Tudi danes je ljubezen na ustnicah mnogih influencerjev in v refrenih mnogih pesmi. Veliko se govori o ljubezni, ampak kaj je ljubezen? »Kaj pa tista druga ljubezen?« se zdi, da Pavel sprašuje kristjane v Korintu. Ne ljubezen, ki se dviga, ampak tista, ki se spušča; ne ljubezen, ki jemlje, ampak tista, ki daje; ne ljubezen, ki se kaže, ampak tista, ki se skriva. Pavla skrbi, da bi v Korintu - kakor tudi danes med nami - prišlo do zmede in da o teologalni kreposti ljubezni, ki prihaja samo od Boga, v resnici ne bi bilo nobene sledi. In četudi vsi z besedami zagotavljajo, da so dobri ljudje, da imajo radi svojo družino in svoje prijatelje, v resnici bolj malo poznajo Božjo ljubezen. Prvi kristjani so imeli za opredelitev ljubezni na razpolago različne grške besede. Na koncu se je pojavila besed »agape«, ki jo običajno prevajamo kot »ljubezen«. Kajti v resnici so kristjani sposobni vseh ljubezni sveta: tudi oni se zaljubijo, bolj ali manj tako, kot se to zgodi vsakomur. Tudi oni doživljajo naklonjenost, ki se ustvari v prijateljstvu. Tudi oni doživljajo ljubezen do domovine in univerzalno ljubezen do vsega človeštva. A obstaja še večja ljubezen, ljubezen, ki prihaja od Boga in je usmerjena k Bogu, ki nas usposobi, da ljubimo Boga in postanemo njegovi prijatelji, ki nam da moč, da ljubimo bližnjega kot ga ljubi Bog, z željo, da bi delili prijateljstvo z Bogom. Ta ljubezen nas zaradi Kristusa usmeri tja, kamor s človeškega vidika ne bi nikoli šli: to je ljubezen do ubogih, do tistih, ki niso ljubljeni, do tistih, ki nas ne marajo in nam niso hvaležni. To je ljubezen do tistega, ki ga nihče ne bi ljubil; tudi do sovražnika. To je »teologalno«, kar pomeni, da prihaja od Boga, da je delo Svetega Duha v nas. V govoru na gori Jezus pridiga: »Če ljubite tiste, ki ljubijo vas, kakšno priznanje vam gre? Saj tudi grešniki ljubijo tiste, ki njih ljubijo. Če namreč delate dobro tistim, ki delajo dobro vam, kakšno priznanje vam gre? Tudi grešniki delajo isto« (Lk 6,32-33). In sklene: »Vi pa ljubíte svoje sovražnike. Delajte dobro in posojajte, ne da bi za to kaj pričakovali. In vaše plačilo bo veliko in boste sinovi Najvišjega, kajti on je dober tudi do nehvaležnih in hudobnih« (Lk 6,35). To si zapomnimo: ljubite svoje sovražnike, posojajte, ne da bi za to kaj pričakovali.  Ne pozabimo tega. S temi besedami se ljubezen razkrije kot teologalna krepost in dobi ime caritas. Takoj se zavemo, da je to težka ljubezen, pravzaprav jo je nemogoče udejanjati, če ne živimo v Bogu. Zaradi naše človeške narave spontano ljubimo tisto, kar je dobro in lepo. V imenu ideala ali velike naklonjenosti smo lahko celo velikodušni in opravljamo junaška dejanja. Toda Božja ljubezen presega ta merila. Krščanska ljubezen sprejema tisto, kar ni ljubljeno, ponuja odpuščanje - kako težko je odpustiti, koliko ljubezni je potrebno za odpuščanje. Krščanska ljubezen blagoslavlja tiste, ki preklinjajo - mi pa smo navajeni, da na žalitev in kletvico odgovorimo z žalitvijo in kletvico. To je tako drzna ljubezen, da se zdi skoraj nemogoča, vendar je edina, ki bo ostala za nami. Ljubezen so »ozka vrata«, skozi katera moramo iti, da bi vstopili v Božje kraljestvo. Kajti ob koncu življenja ne bomo sojeni po ljubezni na splošno, ampak ravno po dejavni ljubezni, caritas, po konkretni ljubezni. Jezus nam pravi: »Resnično, povem vam: kar koli ste storili za enega izmed teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili« (Mt 25,40). 20. del: Ponižnost je vir miru v sveti in Cerkvi Ta cikel katehez zaključujemo s krepostjo, ki ni del sedmerice kardinalnih in teologalnih kreposti, je pa temelj krščanskega življenja: ponižnost. Je velik nasprotnik najbolj smrtonosnega grešnega nagnjenja, to je napuha. Medtem ko ošabnost in prevzetnost napihujeta človeško srce, zaradi česar se zdi, da smo več, kot smo, ponižnost vse vrne v pravo razsežnost: smo čudovita, a omejena bitja z odlikami in napakami. Sveto pismo nas že od začetka opominja, da smo prah in da se bomo v prah povrnili (prim. 1 Mz 3,19). Beseda “ponižen” namreč izhaja iz besede humus, zemlja. Pa vendar se v človeškem srcu pogosto pojavijo deliriji vsemogočnosti, tako zelo nevarni! Da bi se osvobodili napuha, bi zadoščalo zelo malo, dovolj bi bilo motriti zvezdnato nebo, da bi spet dobili pravo mero, kot pravi psalm: »Ko gledam nebo, delo tvojih prstov, luno in zvezde, ki si jih utrdil: Kaj je človek, da se ga spominjaš, sin človekov, da ga obiskuješ?« (Ps 8,4-5). Sodobna znanost pa nam omogoča, da obzorje še razširimo mnogo bolj in še bolj začutimo skrivnost, ki nas obdaja in v nas prebiva. Blagor ljudem, ki v svojem srcu ohranjajo to zaznavanje lastne majhnosti. Te osebe so obvarovane prevzetnosti. Jezus v svojih blagrih izhaja prav iz njih: »Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo« (Mt 5,3). To je prvi blagor, ker je osnova za ostale, ki sledijo: krotkost, usmiljenje, čistost srca namreč izhajajo iz tega notranjega občutka majhnosti. Ponižnost je vrata do vseh kreposti. Na prvih straneh evangelijev se zdi, da sta ponižnost in uboštvo duha vir vsega. Angelovo oznanilo se ne zgodi pred vrati v Jeruzalem, ampak v odročni vasi v Galileji, tako nepomembni, da so ljudje rekli: »Iz Nazareta more biti kaj dobrega?« (Jn 1,46). Toda prav od tam se svet ponovno rodi. Izbrana junakinja ni mala kraljična, ki je odraščala v razvajenosti, ampak neznano dekle: Marija. Ona je prva, ki se začudi, ko ji angel prinese Božje oznanjenje. In v njeni hvalnici izstopa prav to čudenje: »Moja duša poveličuje Gospoda in moj duh se raduje v Bogu, mojem Odrešeniku, kajti ozrl se je na nizkost svoje služabnice« (Lk 1,46-48). Boga - tako rekoč - privlači Marijina majhnost, ki je predvsem notranja majhnost. Od tu naprej bo Marija zelo pazila, da ne bo stopila na oder. Njena prva odločitev po angelovem oznanjenju je, da se odpravi k sorodnici Elizabeti: pomagala ji bo v zadnjih mesecih nosečnosti. Toda kdo vidi to gesto? Nihče razen Boga. Zdi se, da Devica iz tega skrivanja nikoli ne želi izstopiti. Kot takrat, ko iz množice ženski glas razglasi njeno blaženost: »Blagor telesu, ki te je nosilo, in prsim, ki so te dojile!« (Lk 11,27). Jezus pa takoj odgovori: »Še bolj blagor tistim, ki Božjo besedo poslušajo in se po njej ravnajo« (Lk 11,28). Niti najsvetejša resnica njenega življenja - biti Božja mati - ne postane razlog, da bi se hvalila pred ljudmi. V svetu, ki se žene za videzom, za dokazovanjem svoje superiornosti nad drugimi, Marija odločno, samo z močjo Božje milosti, hodi v nasprotno smer. Lahko si predstavljamo, da je tudi ona poznala težke trenutke, dneve, ko je njena vera hodila v mraku. Toda to ni nikoli zamajalo njene ponižnosti, ki je bila pri Mariji neomajna krepost: vedno je majhna, vedno je osvobojena častihlepnosti. Ta njena majhnost je njena nepremagljiva moč: ona je tista, ki ostaja ob vznožju križa, medtem ko se je iluzija zmagoslavnega Mesije razblinila. Marija bo v dneh pred binkoštmi tista, ki bo zbrala čredo učencev, ki niso bili sposobni z Jezusom bedeti niti eno uro in so ga ob nevihti zapustili. Bratje in sestre, ponižnost je vse. Rešuje nas pred zlom in pred nevarnostjo, da bi postali njegovi sostorilci. Ponižnost je vir miru v svetu in Cerkvi. Kjer ni ponižnosti, tam so vojna, razprtije in delitve. Bog nam je dal zgled za to v Jezusu in Mariji, ki sta naše odrešenje in sreča. Ponižnost pa je pot k odrešenju. https://zupnija-most-na-soci.rkc.si/index.php/content/display/348