Ko moj strah zamenja zaupanje v Vstalega ... Misel ob nedeljski Božji besedi - 19. nedelja med letom leto A Kaj delaš tu, Elija? Gospod vpraša preroka, ki beži pred kraljico Jezabelo, potem, ko je na gori Karmel pobil 400 Baalovih prerokov in se je ta zaprisegla, da ga bo ubila. Beži daleč, da bi si rešil življenje. Učenci so vso noč (četrta nočna straža je od 3h-6h zjutraj!) na pobesnelem Galilejskem jezeru in se borijo z valovi. Poslušali so Jezusa, upoštevali njegovo besedo, naj se peljejo na drugo stran. Očitno jih hoče učiti zaupanja: Prvič zaupanja, da izpustijo množice, ki bi jih oni radi zadržali, potem, ko so skupaj z Jezusom postali »popularni« po čudežu pomnožitve kruha. Drugič, da bi se mu naučili zaupati v situaciji strahu, smrti, ko se zdi, da ni rešitve. Pobesnelo morje je simbol smrti, kit e pogoltne, zla, ki te preplavi. Kaj delaš tu? Je Gospodovo vprašanje danes TEBI. Morda si navajen biti ob nedeljah tu, pri maši. Morda si slučajno tu. V vsakem primeru Gospod vztrajno sprašuje: Kaj delaš tu? Prav po imenu te vpraša, kot je vprašal Elija: Kaj delaš tu, Ana? Danes prav vztraja in sprašuje: Kaj delaš tu? Pred čim morda bežiš? Kje je tvoj vihar, tvoja noč? Odgovori Jezusu danes na to vprašanje: Morda je to odločitev, ki je ne zmoreš sprejeti? Študij, ki ga ne zmoreš dokončati? Odnos, ki ga moraš prečistiti in zgraditi na trdnejših temeljih? Izguba službe, bolezen, osamljenost? Starost? Težava ni v tem, da pride vihar, da pride nevihta v tvojem življenju, ko se stvari zamajejo in ni več gotovosti! Vihar pride, preizkušnja pride, včasih si moraš samo rešiti življenje, kot si ga je hotel Elija, ko ni opcij… Težava je v tem, da nas takrat zajame strah. Strah nas ohromi in osami. Elija bi na poti najraje umrl. Gospod ga zbudi, nahrani in pošlje dalje. Sedaj bi se rad skril v votlino. Gospod ga izvabi ven: ko utihne nevihta, vihar, potres, ko Elija spozna, da strašni Bog kaznovanja ni to, kar je on mislil, Strah nam popači pogled: Učenci ne prepoznajo Vstalega Gospoda, ki hodi po void. Malo prej so ga videli spremenjenega na gori, sedaj pa ga ne prepoznajo v viharju in noči: prestrašijo se ga! Strah nam popači pogled: neresnične stvari, se nam zdijo resnične in resnične neresnične. Jezus na valovih je resničen: Peter to izkusi, ko ga Jezus prime za roko. Jezus ni prišel, da odstrani viharje z našega življenja, ne da odstrani noči, ne sovražnikov, tistih, ki so v nas – zlo, ki nas skuša navznoter, niti tistih zunanjih. Prišel je zato, da nam pokaže, da je z nami SREDI teh naših viharjev, noči, preizkušenj. Da nam ni potrebno bežati iz njih, ampak, da je prav v njih navzoč on s svojo mogočno besedo: »Bodite pogumni, jaz sem, ne bojte se!« In ker je tu, sredi tvoje nevihte navzoč Vstali Gospod, on, ki hodi po vodah smrti, ki ga ne morejo več preplaviti, ker jo je premagal, lahko tudi ti živiš drugače: Ni ti potrebno več bežati pred stvarmi, ki te preganjajo: pa naj bo to nekaj iz tvoje preteklosti, izpit, ki ga moraš narediti, bolezen, ki jo moraš sprejeti, težaven odnos, s katerim se moraš soočiti. Lahko »hodiš po vodi«: Sredi te situacije v globokem zaupanju v Gospdoa narediš to, kar se ti je do sedaj zdelo nemogoče, ker si mislil, da te bo globina pogoltnila, ker te je vodil STRAH. Ne boj se, pravi Gospod. Bodi pogumen, jaz sem tu! Naj te ne vodi več strah, ampak zaupanje vame, ki sem se soočil z najglobljim strahom, strahom pred smrtjo. S tabo bom šel skozi vse viharje življenja: nemirno iskanje tvoje mladosti, skozi preizkušnje družinskega in zakonskega življenja, skozi polomije, ki si jih doživel, skozi preizkušnje, ki jih prav sedaj daješ skozi, da, celo skozi bolezen in smrt. »Gospod, sredi te moje preizkušnje, ….. (povej mu, katera je!) ti hočem zaupati. Odpovedujem se strahu, ki me je tolikokrat vodil. Svoj pogled upiram vate in svojo roko polagam v tvojo roko. Napolni moje srce z mirom in zaupanjem. Skupaj z brati in sestrami, ki me sedaj tu obdajajo, te povabim v naš čoln. Tu, v tej naši skupnosti učencev, bodi ti. Zaupam ti.«http://zupnija-most-na-soci.rkc.si/index.php/content/display/117