»To je moje telo, ki se daje za vas.«Danes smo tudi mi povabljeni v veliko jedilnico v nadstropju. V nadstropju zato, da se umaknemo iz hrupa ulic našega Jeruzalema, v sveti prostor Gospodove bližine, kamor nas je on povabil. Praznik Rešnjega Telesa in Krvi je praznik največje skrivnosti naše vere. Skrivnosti, ki je ne samo častimo, ampak smo povabljeni da vanjo vstopimo. Kajti evharistija je Gospodova bližina! Ob Božji besedi, ki smo jo slišali, bi rad izrekel nekaj stvari, ki se mi zdijo ključnega pomena za to, da bi bila tudi za nas evharistija »vrhunec in izvir vsega krščanskega življenja (LG11 – 2. vatikanski koncil). Bog, ki se žrtvuje za človeka, ne človek za Boga: Jedilnica je pripravljena in urejena, pravi Jezus: Evharistija je nekaj, kar je Gospod pripravil za nas, ne mi za njega: vsa verstva imajo obrede, ko človek žrtvuje Bogu. Krščanska vera pa temelji na tem, da se Bog žrtvuje za človeka. Ko Jezus obhaja zadnjo večerjo, postane on velikonočno jagnje: on sam v uri, ko so klali jagnjeta v Jeruzalemskem templju,  daruje svoje življenje Očetu v krvavi daritvi na križu: »To je moja kri zaveze, ki se preliva za mnoge.« Jezus vzame, blagoslovi, razlomi kruh in ga da učencem: »Vzemite, to je moje telo.« Evharistija je ponižnost Boga, ki nas tako ljubi, da hoče postati kruh, da bi ga lahko sprejeli. Odgovoriti želi na našo temeljno potrebo: če ne ješ, umreš. Če ne uživaš Gospodovega telesa, boš umrl. Kdor je ta kruh, bo živel vekomaj. Bog si torej želi, da bi nihče od njegovih otrok ne ostal v smrti, zato postane kruh za nas. Daje nam svojo kri – svoje življenje. Evharistija je zato »Božja transfuzija«.   Človek, ki sprejme evharistijo, postaja evharistija: V evangeliju je omenjen mož, ki je nosil vrč vode – v grščini »baptison« je simbol tistega, ki krščuje. Kristjan je poklican, da od krsta, kjer prejmemo novo življenje – pride do evharistije, v zgornjo sobo, kjer se to življenje hrani: kdor je od tega kruha, ki je Sin, tudi postaja sin. Danes mnogo krščenih otrok ne pride več niti do prvega obhajila. Številni mladi po birmi zapustijo občestvo z Gospodom. Ne more nam biti vseeno zanje. Starši, in vsi ki cenite dar vere smo skupaj poklicani, da mladim in odraslim pomagamo, da bi zaživeli iz tega daru! Evharistije si ne »zaslužimo«. Je vedno dar. Vendar je dar, ki govori, kako dragoceni smo Bogu. ČE je za nas bila prelita kri Kristusa – nedolžnega in brezmadežnega Jagnjeta, ki je po večnem Duhu sam sebe brezmadežnega daroval Bogu (Heb 9,14), da bi očistila našo vest vseh mrtvih del, da bomo služili živemu Bogu, ne moremo prejemati evharistije površno ali lahkomiselno. Kako naj torej prejemamo evharistijo? Z vero:  brez evharistije  nimamo življenja v sebi, to so Jezusove besede. Zato ni vseeno, ali prejemam sveto obhajilo, ali ga ne prejemam. Nekateri ste navajeni, da greste k obhajilu samo nekajkrat po spovedi, potem pa dolgo ne. Če nimate velikih grehov, vas spodbujam, da redno prejemate sveto obhajilo, prav zato, ker brez evharistije nimamo življenja. V resnici: Ni vseeno, kako sprejmem sveto obhajilo. Če pri evharistiji postanem eno s Kristusom, potem mi ne more biti vseeno, če je moj odnos z njim ranil moj greh. Zato se ne bojim zakramenta spovedi, kjer mu v iskrenosti odprem srce in prejemam ozdravljenje. Kdor prejema obhajilo, pa je zanemaril zakrament spovedi, je povabljen, da se zave, da je Jezusova kri bila prelita v odpuščanje njegovih grehov in sprejme odpuščanje, ki ga Jezus podarja prav pri spovedi. Prav tu je tudi razlog, zakaj nekdo, ki živi v partnerski zvezi in ni poročen, ne more prejemati obhajila, dokler se ne poroči. Tej osebi moram reči iskreno in z ljubeznijo: »Gospod je zate dal življenje, ti pa nisi pripravljen dati življenja za svojo zaročenko/zaročenca. To ni opomin, ampak spodbuda vsem, da se poročijo: Gospod vama želi dati moč, da bosta lahko zaživela veliko in zvesto ljubezen iz njegove moči in ne na pol.« Jezus je rekel: To je moje telo, ki se daje za vas. Ni rekel: »To je moje telo, ki se za nekaj časa daje za vas, potem pa bomo videli, kako bo šlo…« S ponižnostjo: če se neskončno sveti Bog ponižal, postal kruh za moje življenje, bom tudi jaz, pretresen nad to ljubeznijo, ponižno pristopil. »Gospod, nisem vreden, da prideš k meni, ampak reci le besedo in ozdravljena bo moja duša.« Gospod mi želi dati moč za življenje v ljubezni. To moč še kako potrebujemo. On hoče biti eno s teboj, po tebi ljubiti tvojega moža, ženo, otroke, tvoje bližnje. Sprejmi ga v veri. Ne boj se resnice, ker osvobaja. Prejemaj ga s ponižnostjo.http://zupnija-most-na-soci.rkc.si/index.php/content/display/117