Preskoči na vsebino


Da bi obrodil, obrodila sad, ki ostane...

Duhovna misel za 27. nedeljo med letom

Tretjo nedeljo zapored poslušamo Jezusove prilike, ki govorijo o vinogradu. Tokrat Jezus skoraj dobesedno citira odlomek iz preroka Izaija 5, kjer vidimo na nek način napoved Izraelove zgodovine: Bog jim je dal obljubljeno deželo, poskrbel za vse, a so se mu izneverili. Sedaj morajo ponovno v izgnanstvo, ker niso bili zvesti.

Ko berem ta odlomek, me prevzame ljubezen, s katero »ljubi« poje o svojem vinogradu. To je pesem ljubezni Boga do svojega ljudstva, do človeka. Kako poskrbi za vse! Zasadi ga na rodovitnem griču, ki ga prekoplje in očisti, zavaruje ga s stolpom – čuvajnico in obzidjem, z ograjo, izdolbe stiskalnico – v kamnitem temelju, kjer bodo z nogami teptali grozde, da bi nastalo najboljše vino, obrezuje ga in okopava, ukaže oblakom, da ga zalivajo!!! A ne rodi grozdja, ampak uvele, kisle grozde – viničje!

Hiša Izraelova je Gospodov vinograd, odgovarjamo v psalmu, ki dopolni bogoslužje. Da, tvoje življenje, tvoja družina, skupnost Cerkve je ta vinograd! Bog želi,da si rodoviten, rodovitna, da obrodiš lepe, sladke, polne grozde, da zaživiš v polnosti, ne na pol, kislo, ... Pa tudi če sprejmemo sodelovanje z Njim v zadnju uri dneva, kot delavci v priliki pred dvema tednoma. Ker on noče, da bi kdorkoli rekel: »Nihče me ni najel... moje življenje teče v prazno, igubljen je, brez smisla, nič ne bo iz njjega...« In tudi če se najprej upiramo – pa gremo šele potem v Očetov vinograd, kot prvi sin izpred enega tedna, ki je bil v nasprotju z drugim – hinavskim - iskren, a se je Očetova beseda dotaknila njegovega srca... in je uresničil Očetov načrt!

Jezus tej podobi doda še viničarje, ki prejmejo ta vinograd v najem – priliko namreč pripoveduje pismoukom in starešinam ljudstva. Kako odgovarjajo na vse Božje poskuse, da bi končno dobil od človeka odgovor na to veliko ljubezen, ki mu jo izkazuje? Tako, da Bog naleti na nehvaležnost, na zavrnitve, celo na nasije. Bog pa gre do konca. Končno počje Sina, misleč: »Mojega Sina bodo spoštovali.« To priliko Jezus govori že po slovesnem vstopu v Jeruzalem, torej se bo to zelo kmalu zgodilo.

To je Božji način, Božja ljubezen: na vsa zavračanja, na vse kamne, na vse zlo, odgovori tako, da sin podari svoje življenje. In res bodo samo tako ljudje prejeli Božje življenje. Ko bodo ubili Božjega Sina, da bi se polastili njegove dediščine, se bo razodelo prav to, da Bog ni nekdo, ki bi držal zase svoje življenje. Nasprotno: prav to hoče: da bi ga podaril. In ker mi ne razumemo tega takrat, ko pošilja svoje poslance, bomo morda razumeli takrat, ko bo poslal svojega Sina...

In zgodi se ravno to: da mi prejmemo dediščino prav preko zla, ki smo ga sposobni uresničiti, preko umora Sina, preide na nas njegova dediščina.

Danes lahko naredimo v srcu enega od treh korakov:

  1. Se mu zahvalim, končno se mu lahko iz srca zahvalim za neskončne darove, ki mi jih je dal: za življenje, čas, dve roki, s katerima lahko delam, srce, s katerim lahko ljubim, košček zemlje, ki mi je zaupan, družino, moža, ženo, otroka, in še več: njegovo milost, ljubezen, Njega samega, ki se mi izroči v roke v koščku kruha. Maša je evharistija – zahvala!
  2. Prosim odpuščanja za mojo nehvaležnost, ko sem se polaščal darov, ki prihajajo od njega in nisem videl znamenj njegove ljubezni.
  3. Sprejmem največji dar: da je Jezus umrl tudi zame: da sem ga križal tudi jaz s svojimi zavrnitvami, svojimi grehi in sprejmem, da je on, kamen, ki smo ga zavrgli, postal vir našega odrešenja, rešitev za nas: VOGELNI kamen, na katerem lahko stoji naše življenje, končno sezidano ne na pesku tega, kar smo nagrabili, misleč, da je Bog gospodar, ne pa Oče, ampak na Daru ljubezni.